Ne glede na to, da je bilo v zadnjem času patru Marku Rupniku izrečenih kar precej ukrepov, ki močno omejujejo njegovo delovanje, se očitno ne premika kaj dosti.
Pater Marko Rupnik je po poročanju Primorskega dnevnika, ki povzema italijanski dnevnik Domani, kljub prepovedim, ki so ga doletele zaradi obtožb o zlorabah, preteklo nedeljo somaševal v rimski baziliki sv. Praksede, poroča portal Siol.net
Spomnimo: Rupnik je bil obtožen spolnih, psiholoških in duhovnih zlorab številnih redovnic, te so v preteklih mesecih v intervjujih za dnevnik Domani razkrile svoje zgodbe.
Rupniku so sicer pred časom zaradi obtožb o zlorabah prepovedali vse oblike javnega duhovniškega udejstvovanja in javnega komuniciranja ter zapuščanja Lacija, nedavno pa so prepovedim dodali še umetniško delovanje, zlasti v cerkvenih objektih. Kot piše Domani, se zdi, da Rupnika te prepovedi niso kaj preveč prizadele, saj je vsaj do 22. januarja pridigal v baziliki sv. Praksede, pred dnevi pa naj bi v baziliki sv. Janeza v Lateranu skupini obiskovalcev predstavljal svoje mozaike.
Seveda pa je potrebno to povezati tudi z dejstvom, da je v precejšnjem delu slovenskega katoliškega občestva Rupnik še vedno nedolžen in ima status žrtve neutemeljenih obtožb. Pred kratkim je celo zaokrožila govorica, da se pripravlja peticija v podporo patru Rupniku, vendar za zdaj nismo našli sledov, da taka peticija zares nastaja. Ni pa mogoče izključiti, da se bo spomladi pojavila glede na to, da so slovenski katoličani glede tega precej razdvojeni. Če so bili prvi odzivi šokantni, se sedaj že pojavljajo domneve, da gre za še eno komunistično zaroto in da v tem primeru ne moremo govoriti o spolni zlorabi. Češ, šlo je za razmerje med odraslimi osebami, nič ni bilo protizakonitega, tako ali tako pa slovenska zakonodaja nima ničesar opraviti, ker se je vse dogajalo v Italiji.
Pa je res afera “montirana”? Pred kratkim je ljubljanski nadškof Stanislav Zore osebno pojasnil, da je zaradi šokantnih podatkov o veliki stopnji obolelosti v skupnosti Loyola sprožil vizitacijo v tej skupnosti, kar so kasneje prevzeli drugi, informacije o Rupnikovih grehih pa so zelo počasi curljali na dan. In decembra 2022 prišli v javnost. In tudi če v tem primeru ne gre za vpletenost mladoletnih oseb, je potrebno govoriti o ranljivih odraslih osebah, ki so soočene z nekom, ki predstavljajo avtoriteto in ta položaj zlorabi. To je očitno še vedno tabu tema. In očitno je, da je bila “afera” predvsem posledica notranje cerkvene preiskave, ne pa nekih zunanjih zarot.
Je pa tudi nedavna dokončna oprostitev duhovnika Franca Klopčiča nekoliko otežila presojo primerov, kot je Rupnik. Ljudje smo vajeni, da radi predalčkamo. In si rečemo: če je Klopčič nedolžen, potem so vsi nedolžni. Vendar na žalost ni tako – potrebno je ločevati med primeri. Kar pa je težko, kadar razum odpoveduje in zmagujejo čustva. Iz tega sledijo sumničenja.
Iz zgodovine, tudi bližnje, pa poznamo primere, ko so se duhovniki znašli tako ali drugače pod kazensko prisilo višjih inštanc. Sv. pater Pij denimo zaradi zamer s strani Svetega oficija (predhodnika Kongregacije za nauk vere) nekaj časa ni smel maševati, tudi sloviti jezuitski teolog Henri de Lubac je bil dolgo časa degradiran. Vendar so se vsi našteti v ponižnosti umaknili in uklonili, čeprav so bili nedolžni. Njihova ponižnost in pokorščina je kasneje obrodila bogate sadove.
Normalno je, da so ljudje prizadeti, kadar višje inštance umaknejo priljubljenega dušnega pastirja. Tudi v Sloveniji smo imeli nekaj takšnih primerov, saj so več škofov začasno celo umaknili iz tujino, enega zelo priljubljenega iz nepojasnjenih razlogov za nekaj let v Trst. Vendar je ukaz ubogal. Na drugi strani pa se govori, da vrh Cerkve še vedno ne ukrepa dovolj učinkovito proti klerikom, ki so vpleteni v spolne zlorabe. Velikokrat sledi reakcija zanikanja: “To ne more biti res, gotovo gre za pomoto. Obsodili so nedolžnega človeka! Gre za zaroto!” Seveda sum še ne pomeni obsodbe, res pa je, da je potrebno ukrepati že ob sumu. Pred leti se je zaradi takšnega suma iz Velenja začasno umaknil mlajši župnik, ki je takoj dal izjavo na policijski postaji in počakal na konec preiskave, ki je pokazala, da sum ni bil utemeljen, in se je lahko vrnil na župnijo.
Marsikdo se še vedno zanaša na pregovor, da je ljudski glas tudi glas Boga. Izkazalo pa se je, da ni vedno tako. Z javnim mnenjem je mogoče manipulirati in to krepko. Bržkone se pater Rupnik v tem trenutku čuti dovolj varnega, računajoč na javno podporo slovenskih katoličanov, da lahko tudi ignorira ukrepe, ki so mu izročeni. Kar pa je slab znak. Predvsem zanj.
C. R.
