Tako rekoč vsi slovenski mediji so pred nekaj dnevi obsežno – in vsaj nekateri med njimi z neko mero privoščljivosti – pisali o tem, da je generalno vodstvo jezuitov dokončno izključilo Marka Ivana Rupnika. Ki pa kljub temu še naprej ostaja klerik, saj uradno še ni bil laiziran.
Poglejmo, kako je o tem poročala Družina, naš osrednji katoliški medij. Vodstvo jezuitov je 9. junija sprejelo odločitev, da Marka Ivana Rupnika izključi iz svojega reda, je zapisano v pismu, ki ga je žrtvam poslal delegat mednarodnih jezuitskih hiš v Rimu p. Johan Verschueren, predstojnik Marka Rupnika. P. Verschueren je odločitev 14. junija sporočil Rupniku osebno in vsem tistim, ki so ekipi, pristojni za preiskovanje primerov zlorab, poslali pritožbe in poročila o njegovem ravnanju. Slovenskega duhovnika in umetnika je več žensk obtožilo duhovne, duševne in spolne zlorabe.
P. Verschueren je v pismu pojasnil, da je bila odločitev o Rupnikovi razrešitvi sprejeta »zaradi njegovega trmastega zavračanja zaobljube pokorščine«: za Rupnika so bile namreč uvedene omejitve obhajanj bogoslužij, umetniških dejavnosti in tudi gibanja, ki pa naj bi jih v zadnjih mesecih večkrat kršil. Po navedbah spletnega portala Domani je v tem času še naprej potoval po svetu in sodeloval pri različnih umetniških projektih pod okriljem Centra Aletti – v Mostarju in na otoku Hvaru. Po besedah p. Verschuerena je bilo to »resno kršenje omejevalnih ukrepov«.
Po prejemu pritožb glede njegovega ravnanja so jezuiti Rupnika prosili, naj se nanje odzove, kar je takrat zavrnil, sodeč po zadnji izjavi reda: »Tako smo zahtevali, da bi Marko Rupnik zamenjal skupnost in sprejel novo poslanstvo, v katerem smo mu kot jezuitu ponudili še zadnjo priložnost, da se sooči s svojo preteklostjo in da številnim prizadetim osebam, ki so pričale proti njemu, jasno sporoči, da je pripravljen stopiti na pot resnice.« Ker je Rupnik izpolnitev tega ukrepa vedno znova zavračal, »nam je žal ostala samo ena rešitev: izključitev iz Družbe Jezusove«. Verschueren je navedel, kako je Družba Jezusova slovenskemu jezuitu dala »še zadnjo priložnost, da se sooči s svojo preteklostjo in stopi na pot resnice«, vendar je zavrnil tudi to. Rupnik ima zdaj 30 dni časa za vložitev pritožbe. Po tem roku bo izključitev dokončna. V primeru dokončne izključitve bo moral Rupnik v kakšni škofiji ali drugi skupnosti zaprositi za inkardinacijo (uradno vključitev), da bo lahko še naprej opravljal duhovniško poslanstvo.
V Centru Aletti so v odziv na svoji spletni strani v pismu, ki ga je podpisala Maria Campatelli in ekipa Centra Aletti, 17. junija med drugim zapisali, da je 21. januarja Rupnik sam prosil za izstop iz Družbe Jezusove, ker naj bi številnim članom skupnosti »popolnoma umanjkalo zaupanje do predstojnikov«. Ti so po njihovem mnenju »žal večkrat pokazali svojo naklonjenost medijski kampanji, utemeljeni na obrekovalnih in nedokazanih obtožbah (ki so osebo p. Rupnika in ves Center Aletti izpostavili oblikam javnega linča)«. Zaradi nezaupanja predstojnikom so, kot so zapisali v Centru Aletti, za izstop iz Družbe Jezusove prosili tudi drugi jezuiti iz Centra. Dejstvo, da so jezuiti 9. marca Rupniku naložili novo poslanstvo, vezano na premestitev, so ocenili kot nesmiselno, »razen če upoštevamo njegov povsem instrumentalni namen: vnaprej vzpostaviti predpogoj za nepokorščino«.
P. Verschueren je za AP dejal, da se bo v 30-dnevnem roku vzdržal komentarjev tega zapisa, da pa mu je ena izmed žrtev zapisala, da je »izjava Centra Aletti izjemno groba do tistih, ki so si upali spregovorili o trpljenju, ki so ga prestali«.
Slovenski provincial jezuitov p. Miran Žvanut je po poročanju STA zapisal, da v skupnosti novico sprejemajo »z žalostjo, a z zaupanjem v vodstvo Družbe Jezusove in njegovo odločitev«.
Slovenska javnost glede Rupnika ostaja še naprej razdeljena. Nekateri bi ga branili zgolj zato, ker predstavlja antipod Svetlani Makarovič – slednja je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado (a šele na odru) prav zato, ker je bil za njenega sonagrajenca kot nalašč izbran katoliški klerik. Kot je znano, se izjemni pokojnini na račun (zavrnjene) Prešernove nagrade ni odrekla, nekateri so trdili, da se prav tako ni odrekla denarnemu delu nagrade, a to se očitno uresničuje šele v zadnjem času, ko je ministrstvo za kulturo nakazalo denar – pa ne Makarovičevi, ampak, kot poroča Požareport, njenemu pravnemu zastopniku (odvetnik David Sluga). Kot je znano, so tisti, ki navijajo za to, da se Makarovičevi vrne nagrada, ki jo je pred 23 leti zavrnila, hoteli hkrati doseči odvzem nagrade Rupniku, a zakon tega pač ne omogoča (no, če ne bo šlo z zakonom, bo šlo pa mimo njega, saj smo vajeni, mar ne?).
O tem, da je bil po Prešernovi nagradi Rupnik zaradi svojega umetniškega ustvarjanja neke vrste “sveta krava” ne samo v slovenskem katoliškem prostoru, ampak marsikje po svetu, smo že pisali. Kar je povzročilo, da so celo nekateri, ki so bili prej pripravljeni prisluhniti žrtvam zlorab s strani duhovnikov, nenadoma obrnili ploščo. Pokazalo se je tudi, da so si nekateri ob tem privoščljivo hihitali, saj je bil nekdanji jezuitski pater zelo blizu sedanjemu reformistično usmerjenemu papežu Frančišku. In najlažje je potem pričevanja o zlorabah odpraviti na lahek način, češ gre za navadne izmišljotine ter zlonamerne govorice.
Kako močno je Cerkev na Slovenskem razdeljena glede tega, dokazuje dejstvo, da so nedavno objavljen (in tudi nenavadno oster) odgovor centra Aletti, ki seveda brani Rupnika in kaže s prstom na generalno (in tudi slovensko) vodstvo jezuitov, objavljali celo v tiskanih oznanilih nekaterih slovenskih župnij, kot da ni dovolj, če je objavljeno zgolj v Družini.
Iz same časovnice dogodkov je razvidno, da se Rupnik na ukrepe jezuitskega vodstva splo ni odzival, niti oziral nanje. Čeprav je obljubil pokorščino. Si je morda celo želel izključitve, da bi bil videti kot nekakšen disident? To je seveda samo ugibanje, a sedaj, ko je jezuitsko redovništvo za Rupnika že zgodovina, bo morda razjasnjeno tudi kaj več – tudi to, ali si je vodstvo jezuitov morda v preteklosti preveč zatiskalo oči in je ta ukrep prišel veliko prepozno.
Mnogim pa je tudi nejasno, da Rupnik še naprej ostaja duhovnik. Kar pa je po logiki Zakonika cerkvenega prava pravzaprav logično. Laizira ga lahko šele pristojna kongregacija pri Svetem sedežu, pa še to zgolj na pobudo nekoga. Kot je znano, sta bila v zadnjih dveh letih zaradi spolnih zlorab laizirana dva duhovnika v Sloveniji. Dokler se Rupniku to ne zgodi (če se bo sploh), pa se lahko vključi v katerokoli škofijo ali kleriško (redovno) družbo, če so ga predstojniki voljni sprejeti ter ga inkardinirati kot svojega klerika.
Očitno pa bodo morala zadnjo besedo glede tega vendarle izreči sodišča. Če ne civilna, pa tista v Cerkvi (apostolska signatura, to je vrhovno sodišče Vatikana, in pa Rimska rota, ki velja za prizivno sodišče Svetega sedeža). A verjetno nekaterih Slovencev tudi te sodbe ne bodo prepričale…
C. R.
