Zlasti v mesecih maju, juniju in juliju se spominjamo tragičnih dogodkov iz leta 1945, ko je bilo na ozemlju Slovenije pobitih več deset tisoč ljudi – seveda že po končani vojni, s strani novih komunističnih oblastnikov. Še danes je po Sloveniji posejanih okoli 600 prikritih komunističnih morišč, kjer ležijo trupla pobitih. Večina teh morišč je neoznačena in neraziskana.
Ni dvoma, da je pokop mrtvih prvi znak civilizacije – kdor odreka mrtvim to minimalno dostojanstvo, dejansko zanika človečnost kot tako. Kako močna dolžnost je pokop mrtvih, dokazuje tudi Tobitova knjiga v Svetem pismu, kjer je Tobit izpovedal: “In če sem videl, da je kdo od mojih rojakov umrl in so njegovo truplo vrgli za obzidje Niniv, sem ga pokopal. Pokopal sem tudi tiste, ki jih je dal pobiti Sanheríb, ko se je vračal in bežal iz Judeje v dneh sodbe, ki jo je Bog neba izrekel nad njim zaradi njegove bogokletnosti. Kralj je namreč v svojem besu dal pobiti veliko Izraelovih sinov, jaz pa sem njihova trupla skrivaj odnašal in pokopaval. Sanheríb jih je iskal, pa jih ni našel. Šel pa je nekdo iz Niniv in me kralju ovadil, da pokopavam trupla; zato sem se skril. Ko pa sem slišal, da kralj ve vse o meni in da me iščejo z namenom, da me usmrtijo, sem se prestrašil in pobegnil. Zaplenjeno mi je bilo vse imetje in nič mi ni ostalo, kar ne bi bilo prešlo v kraljevo zakladnico, razen moje žene Hane in mojega sina Tobija.” (Tob 1, 17-20)
Kako hud je lahko boj za pokop mrtvih, pa dokazuje tudi izpoved zakoncev Iva in Tadeje Kerže. V pogovoru za slovenski portal Aleteia sta spregovorila o prezgodnji smrti hčerke Elizabete, ki je umrla še pred porodom. Po rojstvu mrtve hčerke pa sta se morala boriti, da sta jo lahko pokopala. “Takoj sva se uprla zdravnikom in zahtevala, da po porodu dobiva Elizabetino truplo, da jo pokopljeva. Naletela sva na velik odpor: bili so zelo začudeni nad tem, kaj se gremo. Ves čas sem bil v navezi s patrom Strehovcem, ki mi je pomagal pri oblikovanju argumentacije,” sta med drugim povedala. “Ob žalovanju sva se morala boriti za pravico, da pokopljeva svojo hčer. Nama je bilo jasno, da je to človek, ki zasluži biti pokopan. Gre tudi za telesno delo usmiljenja, to je naša dolžnost, nas loči od živali. S smrtjo ni konec, to verujemo! Tukaj je bilo na delu več dejavnikov. Najprej najina jasna pro-life zavest, obenem pa v nebo vpijoča in boleča zgodba nepokopanih žrtev vojnih in povojnih pobojev na Slovenskem, s katero se že od nekdaj čutiva močno povezana.”
Intervju si lahko v celoti preberete TUKAJ.
C. R.