Fotografija je simbolična. (foto: Pixabay)

Premišljevanje o nedeljskem evangelijskem odlomku, kjer Jezus dobi vprašanje, ali bo malo teh, ki se bodo rešili, nas spodbuja k razmišljanju o tem, ali je zveličanje res samo za izbrance ali pa lahko pridejo do njega kar vsi – ne glede na to, kakšni smo in kaj počnemo.

Morda je bilo naključje, da je prav na to nedeljo godoval papež sv. Pij X., ki je svojo pot duhovništva začel kot preprost kaplan in kasneje župnik, v zgodovino pa se je zapisal kot tisti papež, ki je uvedel obveznost protimodernistične prisege. V tistem času so se namreč celo med škofi širile teološke ideje, ki se niso ujemale z učenjem Cerkve, in so zanikale potrebnosti Božje milosti za zveličanje, pa tudi odgovora človekove grešne narave na to milost. In tudi dandanes ni težko najti duhovnika, ki bo trdil, da pekel sploh ne obstaja in da se bomo tako ali drugače vsi zveličali. Ker je človek že po naravi bogoiskalec, torej duhovno bitje, in se torej že zaradi tega lahko zveliča. Da, to je sodobni modernizem, ki posledično vodi v oddaljitev od Boga in končno v njegovo radikalno zanikanje.

Prav v teh dneh spremljamo novo razvpito seksualno afero, v katero je vpleten znani »alternativni« umetnik, povezan s skrajno levičarsko stranko, slednja pa je celo članica vladne koalicije. Njegov mentor, član legendarne levičarske skupine s provokativnim imenom »Neue Slowenische Kunst«, je naredil samomor (in Bog daj pokoj njegovi duši!), dogodki so zelo verjetno povezani. Na zabavah se je, kot kažejo pričevanja, zlorabljalo mlada dekleta tudi s pomočjo droge za posilstvo. Ker lovke iz Tivolske 44 v Ljubljani segajo v samo jedro sedanje vlade, je jasno, da vpleteni pospešeno brišejo sledove, zanikajo in celo grozijo s tožbami tistim, ki bi jih lahko kompromitirali.

Skratka, dogajanje nas spomni na nek drug škandal izpred dvanajstih let, ko je policija ob odkritju spolnih zlorab bulmastifov brisala sledove, da bi zaščitila tedanjo ministrico za notranje zadeve, članico liberalne stranke, ki je sedaj uradno ni več, a so mnogi njeni nekdanji člani in tudi mlajši simpatizerji omenjene agende sedaj tako ali drugače včlanjeni v sedanjo največjo vladno stranko, še en produkt »novih obrazov«. In to stranko so na oblast pomagali spraviti tudi mnogi slovenski katoličani.

In posledice? Če bi se to zgodilo kje na sicer dekadentnem Zahodu, bi sedaj že padale glave. Toda to ni Nemčija, to ni Francija, niti Velika Britanija. To je Slovenija, kjer ima po ustavi oblast ljudstvo, dejansko pa še vedno vladajo tisti, ki ustrezajo oblastni definiciji »Velikega gobarja« iz leta 1972 v Splitu (»…če ne bi bili mi /na oblasti/, bi to pomenilo, da je nekdo drug…«). Ker so oni »ljudstvo«, jasno.

In kaj to pomeni? Da se lahko voditelj stranke Levica Luka Mesec, ki je slučajno tudi minister v Golobovi vladi, za nekaj časa potuhne, da bo nevihta minila. In čez kakšen mesec bo javnost že pozabila, da se je sploh kaj dogajalo. Tako kot je pozabila tudi na bulmastife z imeni Atos, Atlas in Joy. Ki pripadajo sicer miroljubni pasmi, a so vseeno nekaj let pred svojo nenadejano smrtjo v garaži na Oražnovi v Ljubljani napadli in hudo ranili Tržičana in bi morali biti že takrat usmrčeni. Vendar so zveze in poznanstva pomagale, da je lastnik dobil pse vrnjene nazaj. In v roku nekaj mesecev po tem tragičnem dogodku je tudi javnost pozabila na te dogodke in se spet prepustila čarom »cesarjevih novih oblačil«.

Normalno je sicer, da moralne krivde posameznika za vnebovpijoče zlorabe ne moremo avtomatsko prenesti na vse, ki so se tako ali drugače družili z njim. Tako kot za izrojeno dejanje enega duhovnika ne more biti avtomatsko kriva vsa Cerkev. Težava pa nastane, če je storilec gnusnega dejanja morda vplivna oseba, ki predstavlja relejno točko za razne sumljive finančne tokove. In seveda te osebe »ni mogoče« kar tako umakniti, ne da bi bili s tem prizadeti »vitalni interesi« nekaterih vrhov. To pa je tisto, kar Cerkev od znotraj hromi in jo naredi za invalidno, nepričevanjsko ter zgolj stranskega opazovalca razvratnega dogajanja na »velikem odru sveta«. Še posebej, če tu “štango držijo” tudi najvišji vrhovi Cerkve (vključno s katerim od kardinalov).

Morda je res, da smo sedaj v občutljivem obdobju sinode o sinodalnosti, ko je potrebno prisluhniti vsem, in morda bi lahko tudi ob večjih, vseslovenskih dogodkih, ko se odvijejo škofovske maše, uvedli malo več zbornosti škofov (tako kot je to nedavno predlagal Janez Turinek, na primer pri osrednji maši za domovino). Zakaj bi moralo biti svečano evharistično bogoslužje npr. ob spominu na žrtve totalitarnih sistemov biti pridržano samo »centru«?

No, to seveda omenjamo bolj mimogrede, a morda je tudi to eno od znamenj časov, ki kaže na to, da bomo morali bolj odločno najti pot iz mrtvila. In se zavedati, da zveličanje ni nek avtomatizem, ampak se je treba zanj potruditi. In ne, ni vseeno, če smo pri razvratu sodobne posvetnosti tudi sami udeleženi in pri tem celo menimo, da spreobrnjenja ne potrebujemo.

Se bomo morda iz škandala na Tivolski 44 kaj naučili? Ni dovolj neko trenutno zgražanje, ki nato utone v pozabo. Posledico te pozabe namreč okušamo vsak dan – produkt te pozabe nam namreč zadnjih nekaj mesecev vlada. Naslednje volitve pa bodo šele čez štiri leta – nič prej. Pokora, ki jo imamo sedaj, pa je šele začetek – tisto glavno šele sledi…

C. R.