Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,22-30): Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Včasih smo že kar navajeni, da Jezus ne odgovarja neposredno na vprašanja, ki jih dobiva od tu in tam. A vendarle je vprašanje o tem, koliko ljudi se bo rešilo in prišlo v nebesa, eno najpomembnejših. Čeprav je zastavljeno napačno, saj meri na to, kar so kasneje trdili nekateri zagovorniki dobesednega razumevanja Svetega pisma, namreč, da je število tistih, ki se bodo rešili, vnaprej določeno. In da je to število zapisano v Knjigi razodetja. In seveda, to tudi pomeni tudi vnaprejšnjo zaznamovanost za rešenje ali pogubljenje. Ta krivoverski nauk je Cerkev v svoji zgodovini seveda gladko zavrnila, saj zanika svobodo posameznika. Jezus je namreč odrešenik vseh, vsi smo poklicani, da sprejmemo odrešenje. Vendar v svobodi, ne s prisilo. Tudi zato je Jezusov odgovor na to vprašanje precej drugačen, kot bi kdo pričakoval. Nakazal pa je, da se ključ do odgovora na vprašanje skriva v tem, kako sprejemamo odrešenje.
Kaj nam pravzaprav pove nauk o vratih? Nekje drugje Jezus pravi, da so široka vrata tista, ki vodijo v pogubo. Vstop v nebeško kraljestvo pa vedno vodi skozi ozka vrata. Kot pravi zaslužni papež Benedikt XVI., tu ni privilegijev, ni elit, ki bi imele neko prednost pri vstopu v nebeško kraljestvo. Vrata so »ozka«, ker je skozi njih težko vstopiti. Spominjajo na znamenito »šivankino uho«, torej neka majhna vrata v jeruzalemskem obzidju, kjer je moral vsak sneti s sebe ves tovor, da je lahko prišel skoznje. In dejansko je tudi vhod v nebesa nekaj podobnega: ne moremo s seboj tovoriti lastnih zaslug, niti sebičnosti. Samo ponižnost je tista, ki predstavlja varen prehod v nebeško kraljestvo. Tisti, ki so v lastnih očeh mogočni, skozi ta vrata ne bodo mogli vstopiti. Ker se niso znebili posvetne logike. Četudi so se morda celo družili z Jezusom. Ta pa jih »ne pozna«. Zakaj? Kdor s srcem sprejme evangelij, ga ta preobrazi in bo pred vrati prepoznan kot tisti, ki lahko vstopi. Kdor ostane ob tem nespremenjen in še vedno želi slediti vladarju tega sveta, ga Gospod ne bo prepoznal. In »delati krivico« tu pomeni lahko precej več kot zgolj krasti, goljufati, ropati.
Morda se bo komu z grozo utrnilo vprašanje »kdo se torej sploh more rešiti«, tako kot apostolom? Ampak pri ljudeh samih je nemogoče – ne pa tudi pri Bogu. Jezus je namreč s trpljenjem in smrtjo na križu plačal ceno za naše odrešenje. Sami bi morali biti po Božji pravičnosti vrženi ven. Vsi smo namreč grešniki, pa naj verujemo ali ne. Celo med tistimi, ki verujejo, obstajajo razlike. Resna vera zahteva tudi dejanja. Ne zgolj izpolnjevanje postave, kar bi nas rešilo, pač pa da s sprejemanjem Jezusove žrtve resno mislimo. Jezus nam preko Cerkve daje številne možnosti, da premagujemo zlo: zakramenti (zlasti evharistija in spoved, kar naj bi prejemali pogosto!), redna molitev, branje Božje besede, pa tudi post. Ne gre za to, da bi sami, s svojimi močmi, zgolj krotili svoja slaba nagnjenja – če bi pristali na takšno logiko, bi spet »sami sebe odreševali« in na nek način zatajili Jezusa. Bolj gre za to, da v zvestobi Jezusu sledimo do konca.
Da bi to nekoliko bolje razumeli, si oglejmo en primer. Predstavljamo si, da v dar dobimo vstopnico za koncert, na katerega si zelo želimo iti (morda na novoletni koncert dunajskih filharmonikov). S svojimi finančnimi sredstvi si te vstopnice ne bi mogli privoščiti. Dobimo pa jo v dar kakih deset mesecev pred dogodkom. Kako bomo ravnali z njo? Lahko se bomo tega iskreno veselili in čakali na ta dogodek, si kupili morda tudi novo (hm, svatovsko?) oblačilo, si priskrbeli hotel na Dunaju, uredili dopust in vse, kar je potrebno. In se za dogodek primerno uredili, pripravili. Lahko pa to sprejmemo tudi kot nekaj, kar je pač za nas zastonj in zato nič vredno. In bomo morda list, ki predstavlja vstopnico, enkrat vmes zapravili. In ko se bomo znašli na Dunaju, ne bomo mogli vstopiti v legendarno Zlato dvorano. Ostali bomo zunaj, tam, kjer je »jok in škripanje z zobmi« (sintagma, ki jo Jezus večkrat uporabi). In bomo ugotovili, da so vrata za vstop v dvorano »ozka« (in seveda so zraven tudi varnostniki, ki strogo vsakogar preverijo), sami pa smo bili preveč obloženi z nečimrnostjo ter malomarnostjo, da bi se lahko skozi ta vrata prebili v notranjost. In najhuje bo gledati druge ljudi, kako lahko vstopajo notri, sami pa smo zapravili to možnost.
Toda Jezus tu želi povedati še nekaj. Poslan je bil najprej k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, torej k izvoljenemu ljudstvu, ki pa ga večinoma ni sprejelo za Odrešenika. Vendar je njegovo poslanstvo širše, zajema celotno človeštvo. V nebeškem kraljestvu bodo navzoči pripadniki vseh narodov, ras, kultur in jezikov. In lahko se zgodi, da bodo med njimi morda še najmanj tistih, ki smo krščanstvo sprejeli med prvimi in smo bili najbolj množični krščanski narodi. To je seveda opozorilo na razkristjanjeno Zahodno Evropo in razviti svet, pa tudi na našo slovensko državo in naš narod. Zanj se radi pohvalimo, da je krščanski, vendar se ni dovolj sklicevati na izročilo naših prednikov, medtem ko sami zametujemo dar odrešenja. Mar Janez Krstnik ne opominja tudi nas, naj nikar sami pri sebi ne govorimo »Abrahamovi potomci smo«? Spreobrnjenje je namreč trajen proces, vključuje tudi rast v svetosti. In prav rast v svetosti zožuje sebičnost in omogoča vstop skozi »ozka vrata«.
C. R.
