Ko smrt kosi med slavnimi, to še toliko bolj odmeva. In mnoge šokira dejstvo, kako je človeško tostransko življenje minljivo.
Sašo Hribar je še v petek, 8. septembra, dopoldne imel oddajo Radio GaGa. Dobro razpoložen, prav tako sodelavci. Kasneje je šel na košarko. In šel malo počivat. Iz spanca se ni več prebudil. Lahko bi rekli temu “dobra smrt” (v grščini pa “evtanazija”), a to bi bilo nepietetno. Nikomur ne moremo privoščiti nagle in nepredvidene smrti. In vsakomur moramo privoščiti zveličanje, tako kot je Jezus desnemu razbojniku, ki se je pokesal, obljubil raj. In ta desni razbojnik je kot delavec, ki je v vinograd prišel delat šele zadnjih nekaj minut. In vendar je tudi njemu gospodar vinograda, tako kot vsem tistim, ki so delali dvanajst ur, namenil en denarij.
Zato se moramo toliko bolj vprašati, ali smo pripravljeni v vsakem trenutku stopiti pred Sina človekovega. Zemeljska smrt je vendarle samo prehod iz stanja grešnosti in ranljivosti v večnost. Ali molimo za srečno zadnjo uro? Morda smo sami poznali človeka, ki je umrl nagle in nepredvidene smrti, morda ni spoznal Božjega usmiljenja, morda ni umrl spravljen z Bogom in z ljudmi… Na drugi strani je bil ideal smrti, da je nekdo pred smrtjo sprejel sveto popotnico (poslednje obhajilo) in opravil zadnjo spoved. So pa tudi takšni, ki si želijo smrti in bi radi na ta račun izsilili uzakonjeno pomoč pri samomoru.
Za srečno zadnjo uro se priporočajmo sv. Benediktu in sv. Jožefu, molimo rožni venec Božjega usmiljenja, se udeležujmo pobožnosti prvega petka… In seveda se ves čas priporočajmo v Božje varstvo, udeležujmo se spovedi vsaj enkrat mesečno, berimo in premišljujmo Božjo besedo, obiščimo Jezusa v cerkvi tudi čez teden, molimo vsak dan… Morda se sliši težko, a če imamo koga radi, kolikšno žrtev smo pripravljeni narediti zanj?
Naj bo smrt za nas tako, kot jo je imenoval sv. Frančišek Asiški: “sestra smrt”.
C. R.
