Uzay Bulut je izgnana turška novinarka in politična analitičarka, ki je prej živela v Ankari. Njeno pisanje se je pojavilo v časopisih, kot so Washington Times, The Christian Post, Jewish News Syndicate, Al-Ahram Weekly, The American Spectator, The American Conservative, Providence in The Jerusalem Post.
Njeno novinarsko delo se osredotoča predvsem na človekove pravice, turško politiko in zgodovino ter verske manjšine na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Bulut trenutno dela doktorat; diplomirala iz mednarodnih študij in je raziskovalna sodelavka projekta Philos. Deluje tudi v svetovalnem odboru serije izobraževalnih dokumentarnih filmov “Faces of Persecution: Exploring Global Religious Opressions.”
Govorili ste proti Erdoğanovi vladi in obsodili obstoj na tisoče političnih zapornikov. Kakšne so bile zaradi tega posledice za vas?
Da, v turških zaporih je na tisoče političnih zapornikov. Če ste disident, vas lahko turška vlada označi za “terorista” brez kakršnih koli dejanskih dokazov. Morda boste leta preživeli v zaporu, trpeli zlorabo in celo mučenje, ker ste »terorist« ali zaradi drugih političnih kaznivih dejanj, kot je »žalitev predsednika«. O tem vprašanju sem obširno pisala, saj so samovoljne aretacije in mučenje političnih zapornikov ena največjih kršitev človekovih pravic v Turčiji, kar kaže tudi na diktatorsko naravo vlade.
Kot novinarka sem začela delati leta 2013, ko sem bila v Ankari. Turčijo sem zapustila po lastni volji pred približno 8 leti, da bi delala v tujini. Tudi v Turčiji je bilo takrat nekaj pritiskov na disidentske novinarje, vendar me nikoli niso preganjali ali aretirali. Torej je moja situacija izgnanstva nastala sama od sebe. Nisem pobegnila niti nisem bila prisiljen zapustiti Turčije. A če bi ostala, ne bi mogla pisati tega, kar pišem zdaj. Verjetno bi morala pustiti novinarstvo ali pa bi morala v zapor. Tako je moja ljubezen do pisanja in novinarstva prevladala nad vsem drugim. Odkar sem zapustila Turčijo, sem živela v ZDA in nato v Izraelu. Trenutno sem v Grčiji. Zaradi mojih pisanj sem bila tarča turškega tiska in nekaterih turških diplomatov. Na družbenih omrežjih sem pogosto deležna groženj. In najhujša posledica mojega novinarskega dela je, da zadnjih 8 let nisem mogla obiskati Turčije. Zelo pogrešam svoj rojstni kraj.
V zadnjih letih je prišlo do jasnega trenda k islamizaciji, kot je odločitev, da se katedrala Hagija Sofija spremeni v mošejo. To je najbolj znan primer, a mislim, da jih je veliko več.
Turška zloraba cerkva ima dolgo zgodovino. V obdobju Otomanskega cesarstva, potem ko so večja mesta vdrli in zavzeli Turki, je bila največja cerkev teh mest spremenjena v »mošejo osvajanja«. To je bilo storjeno, da bi krščanskim kafirjem (nevernikom) dokazali islamsko dominacijo in njeno nadvlado. Toda uničenje ali zloraba cerkva je dosegla vrhunec med in po krščanskem genocidu v Otomanski Turčiji, katerega tarča so bili Armenci, Asirci in Grki. Po raziskavah profesorjev zgodovine Bennyja Morrisa in Drorja Ze’evija je bilo od leta 1894 do 1924 »približno 4 milijone kristjanov ubitih ali prisilno odseljenih iz Turčije in sosednjih ozemelj vzhodne Trakije, Urmije in južnega Kavkaza«.
Več TUKAJ.
