foto: Pixabay

V petek smo se spominjali Rožnovenske Matere Božje. Ne gre sicer za neposredno spominjanje na katerega od svetopisemskih dogodkov, povezanih z Marijo, pač pa na zgodovinski dogodek – obletnico pomorske bitke pri Lepantu, kjer je evropska obramba odbila precej močnejšega turškega nasprotnika. Kar je bila dejansko repriza bitk Izraelcev proti veliko močnejšim nasprotnikom, ko so z zaupanjem molili in klicali na pomoč Boga.

Seveda bitka pri Lepantu ni edina velika zmaga proti turškemu imperiju (več TUKAJ). Je pa zagotovo najbolj proslavljena bitka, katere 450-letnica je minila lani, vendar se jo je vesoljna Cerkev spominjala nekako sramežljivo. Morda tudi zato, ker islama ne smatrajo več kot sovražnika, ampak kot soustvarjalca evropske civilizacije. Denimo, prihodnje leto bo minilo 430 let bitke pri Sisku, a očitno tudi tega ne bo nihče praznoval, saj tam že nastaja nov islamski kulturni center in bi bilo nespodobno obujati spomin na bitko proti Turkom. Stvari so se pač spremenile.

Morda tudi zato, ker nam neposredna vojna nevarnost sedaj grozi od drugje. Prav danes lahko spremljamo brezumno maščevanje Putinove soldateske nad civilnimi cilji v Ukrajini. Že pred časom je postalo jasno, da bo ruska vojaška operacija, ki se je začela 24. februarja letos, doživela popoln polom. In ko je prišlo do usodne eksplozije na mostu, ki povezuje Rusijo s priključenim otokom Krim, je postalo jasno, da je vrag vzel šalo in da Putinu ne bo dosti pomagalo napenjanje mišic s priključitvijo nekaterih ukrajinskih regij k Rusiji, saj to dejanje v marsičem zelo spominja na Hitlerjeve “anšluse”, ki so nato privedli do druge svetovne vojne. To, kar smo danes videli v Kijevu in drugod, je dejansko nekakšen deja vu iz časa razpadanja Jugoslavije, ko so se ostanki komunistične JLA po neuspehu lahko znesli le še nad Gornjo Radgono, nato Vukovarjem, Dubrovnikom… Pa tudi nad Banskimi dvori v Zagrebu, kjer je prvi predsednik Hrvaške dr. Franjo Tuđman za las ušel smrti.

Toda tisto, kar mnoge skrbi, je predvsem v tem, ali je sedanji ruski avtokrat, ki je ravnokar praznoval 70 let in Rusiji z zelo trdo roko vlada 22 let, še toliko pri sebi, da ne bo naredil kakšne zelo nepredvidljive in usodne poteze. Ne slepimo se, da nekateri kristjani na Putina še vedno gledajo kot na nekakšnega branilca zahodnih in krščanskih vrednot, ker je pač nasprotnik LGBT. Toda ko bo izstreljena (in upajmo, da ne bo!) prva raketa taktičnega jedrskega orožja, ne bo več vrnitve nazaj in tudi iluzije o zadnjem “krščanskem” državniku v Evropi ne bodo kaj dosti pomagale.

Pot do ustavitve vojne vedno vodi preko spreobrnjenja. Pot do miru vodi preko zavladanja miru med Bogom in človekom, kot je Marija sporočila v Medžugorju že ob samem začetku prikazovanj. V Lurdu se Marija sv. Bernardki Lurški nikoli ni prikazala brez rožnega venca in s tem sporočala vsem ljudem, kako ta preprosta molitev lahko rešuje tudi mnoge zapletene svetovne probleme, na kar nas spomni tudi izmoljen rezultat bitke pri Lepantu. V Fatimi je Marija povabila vesoljno Cerkev k posvetitvi Njenemu brezmadežnemu Srcu, posebej s poudarkom, da se njenemu Srcu posveti Rusija, kar je naloga papeža. Do tega je prišlo z veliko zamudo, šele leta 1984. V Medžugorju Marija govori, da s postom lahko ustavimo vojne in naravne nesreče. Odločiti se za molitev s postenjem je namreč prvi znak spreobrnjenja, ki sicer pomeni obrat k Bogu in odstop od modernistične drže, ki Boga ignorira in ga potiska v ozadje.

Morda se bo slišalo nenavadno, toda prav zaradi današnjih dogodkov ne smemo preklinjati nikogar, niti Putina, niti Rusov nasploh. Prav nasprotno: nanje moramo klicati Božji blagoslov, da bi bilo satanovo kraljestvo vojne in nasilja dokončno porušeno. Naj nas ob tem ne pohujšajo dokaj medli in previdni odzivi papeža Frančiška na dogajanje v Ukrajini, ki se že od leta 2014 realno bori z vojno. Molitev velike množice kristjanov po vsem svetu (in še zlasti prejem zadostilnega obhajila na prvo soboto, kot je to naročila Marija v Fatimi) je v novejši zgodovini preprečila dva možna črna scenarija z jedrsko vojno: najprej leta 1962, ko je bil že izdan ukaz o izstrelitvi sovjetske jedrske rakete (a je eden od poveljnikov ukaz preklical), drugič pa leta 1983, ko je priseben sovjetski oficir preverjal alarm zaradi domnevnega približevanja ameriških jedrskih raket, ki jih v resnici ni bilo.

In ne pozabimo: vsaka vojna se najprej začne, pravzaprav spočne v srcu. “Mir, mir in samo mir.”

C. R.