Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,11-19): Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Evangelijski odlomek nas znova popelje v resničnost – da, resničnost – delovanja Boga. Jezus znova čudežno ozdravlja, o teh čudežih evangelist Luka, po svojem osnovnem poklicu zdravnik tedanjega časa, velikokrat poroča. Že prvo berilo pripoveduje o tem, kako je bil Sirec, torej pogan, očiščen gobavosti, ko se je na ukaz preroka sedemkrat umil v reki Jordan. V tistem času, pa tudi v Jezusovem, je bila gobavost kot huda in predvsem nalezljiva ter neozdravljiva bolezen znamenje velikega prekletstva. Vsak, ki je bil okužen z njo, se je moral umakniti stran od civilizacije, skupaj z ostalimi bolniki. Gobavci so bili obsojeni na počasno umiranje, v začetku svoje bolezni so bili morda še toliko pri močeh, da so zmogli beračiti – vendar so morali okolico opozoriti nase, da so gobavi, ljudje so se jim na daleč izognili. Gobavci pa so se družili med seboj, saj je bilo njihovo edino upanje to, da so ostali skupaj in pomagali drug drugemu. In kakor vidimo, v skupini desetih gobavcev – zelo simbolična številka, ki kaže na deseterico Božjih zapovedi – niso bili samo Judje, ampak tudi tisti, ki so jih Judje sicer sovražili, torej pogani in Samarijani. Bolezen je povsem pogasila stare predsodke in sovraštvo med njimi.
Verjetno pa so tudi ti gobavci slišali, da v njihovi deželi deluje čudodelnik, ki ga je izvoljeni ljudstvo prepoznalo kot obljubljenega Mesijo. In tako kot mnogi bolniki so tudi oni klicali usmiljenje. Presenetljivo je, da jih je Jezus zgolj pogledal in nato izrekel dokaj hladnokrven ukaz, naj se pokažejo duhovnikom. To je lahko pomenilo le, da so pri duhovniku dobili potrditev, da so zdravi in se spet lahko vrnejo nazaj v svoje občestvo, od koder so bili zaradi gobavosti izgnani. In so seveda ukaz ubogali, kar je bilo seveda dejanje vere, tako kot pri Sircu Namanu. Zaradi svoje vere so bili ozdravljeni, kajti evangelist Luka poroča, da so bili med potjo očiščeni. Le eden pa je – namesto, da bi nadaljeval pot – takoj odšel nazaj do Jezusa in se mu zahvaljeval in še ta je bil Samarijan, kar je izkazoval verjetno s svojo govorico ljudstva, ki se je pravovernim Judom gabilo.
Kaj pa ostalih devet, za katere je Jezus razočarano ugotovil, da niso izkazali potrebne hvaležnosti do Boga? Morda so se predali mentaliteti nehvaležnosti, češ saj nam sploh ne bi bilo treba zboleti za gobavostjo. Le zakaj je Bog to dopustil? In zakaj bi mu morali biti zdaj hvaležni, če smo pa toliko v življenju zamudili? Torej dobrota ne obstaja. Tako si je verjetno mislilo ostalih devet. Zelo zanimivo razmišljanje o tem je pred letom dni v Družini objavil dr. Tomaž Erzar (TUKAJ) – vabljeni ste, da ga preberete.
Hvaležnost Bogu je znak vere. Vera je tista, ki nas rešuje. Kdor ne veruje, ni hvaležen. In obratno. In nehvaležen človek se zapira v okovje lastnega ega, s tem pa sam preprečuje, da bi mu Bog podelil milosti in darove. Ne vemo, ali je morda ostalih devet gobavcev, ki so bili očiščeni med potjo, spet zbolelo zaradi svoje drže. A nekaj je jasno: vera pomeni vztrajnost in zvestobo. Ne moremo verovati samo “na mero”, torej določen čas. Gre za naš trajen odnos do Boga. Zato naredimo eno vajo: na list papirja napišimo, za kaj smo Bogu hvaležni (da, čez mesec dni bo zahvalna nedelja!). Najprej dobre stvari, potem pa tudi tiste manj dobre. Če smo tudi za tiste hvaležni, je to izraz prave vere, ker zmore Bog tudi to, kar je manj dobro (ali za nas slabo), spremeniti v dobro. In da, dobrota obstaja! Tu ni nobene zarote. Bog je zvest in usmiljen, na nas pa je, ali to sprejmemo ali ne.
Morda ne bi bilo odveč, če ob tej priložnosti podelimo kratko zgodbico, ki se je pred kakšnimi dvajsetimi do tridesetimi leti širila preko plakatov Karitas (in verjetno se teh plakatov spomnite, saj so bili obešeni skoraj v vsaki cerkvi). Verjetno jo že poznate:
100 je tistih, katerim si pomagal.
50 te ne bo več pogledalo.
25 je menila, da je to tvoja dolžnost.
15 jih bo zahtevalo, da narediš veliko več.
9 ti jih bo nagajalo za dobro, ki so ga prejeli.
En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo izmed vseh stotih najbolj reven.
In sedaj premisli, ali se je izplačalo.
Mislim, zares mislim, da se je.
Nauk te zgodbe je verjetno dovolj razviden, da ni potrebno posebne razlage. Več o hvaležnosti pa še v duhovni misli iz lanske zahvalne nedelje (TUKAJ).
C. R.
