Verjetno ste že opazili, da se je veselo oz. »čarobno«, kot imajo navado nekateri reči, decembrsko razpoloženje že prevesilo v vrhunec. Smo namreč tik pred božičem, ki se zdi, da je dandanes že povsem »izpraznjen praznik«. Mnogi, ki so že proti koncu novembra hiteli s postavljanjem drevesc in lučk, so že nekoliko naveličani tega »cirkusa«, bržkone bo tudi sveti večer zanje minil kot vsak drug. Kar je velika škoda.
Žal smo kristjani krepko krvavi pod kožo in občutljivi na pritisk okolice. Sploh družine z majhnimi otroki. »Če imajo drugi, zakaj nimamo še mi?« se sprašujejo, ko vidijo, da doma čakajo na sveti večer in postavitev jaslic, medtem ko drugje marsikje hrupno proslavljajo že skoraj en mesec. In navsezadnje se to pozna tudi na obisku božične devetdnevnice. Bili so časi, ko se je takrat za devetdnevnico bralo neke vrste »male šmarnice«, nekakšno nadaljevanko, božično zgodbico za otroke. In to celo takrat, ko je bilo pri maši zbrano izključno odraslo občinstvo. Vendar se domači župnik ni dal – vedno je poudarjal, da danes morda res ni nobenega, jutri pa lahko zaradi teh zgodb kdo pride, tudi za enega se splača potruditi. No, to je izviralo iz časov, ko je bil pritisk šole in ostalih dejavnosti manjši. Sedaj je to drugače, saj se praktično vse prireditve od glasbenih šol pa drugih dejavnosti dejansko skoncentrirajo v tednu pred božičem. In seveda, starši ne morejo biti na dveh krajih hkrati – če denimo eden od otrok nastopa v glasbeni šoli prav v času devetdnevnice, je pač treba izbrati eno ali drugo. Oboje hkrati ne gre! Po svoje je to res škoda, saj je mnogo ljudi s tem oropanih neke pristne duhovne priprave na božič, a pritisk zunanjega sveta je izjemen. Terja svoj davek, ki ga hočeš nočeš moramo plačati.
Nič čudnega torej, da se izvirni pomen božiča spontano umika tudi iz krščanskih vrst. Beseda sama pomeni »mali Bog«, Bog, ki je postal majhen, ki je sestopil v človeške nižave, prevzel nase formo ustvarjenega bitja, da bi šel nato na križ za nas. Na severni polobli imamo pač ta privilegij, da je v tem času dan zelo kratek in lahko lažje dojamemo, kaj pomeni sporočilo, da je v našo temo zasvetila l(L)uč. Škoda le, ker se to sporočilo izgublja tudi pri tistih, ki bi morali to oznanjati, a raje najdejo izmuzljive besede, da ne bi koga užalili. Poglejmo denimo poslanico ob letošnji Luči miru iz Betlehema. Sicer lepa, a spet sporočilno dokaj prazna, saj tudi tu izostane sporočilo, ki ga prinaša praznik Kristusovega rojstva. Če lahko marsikje beremo mnoga pričevanja o čudežih, ki se dogajajo, tu dobimo vtis, da smo vsi skupaj odvisni le od človeških moči. Če bi na takšen način obravnavali denimo priprave na plebiscit leta 1990, je veliko vprašanje, če bi sploh uspel. Čeprav se na prvi pogled zdi vse logično – a tedanje razmere so bile strahotno negotove, že najmanjša napaka enega od politikov bi se lahko strahotno maščevala in davek bi plačal celoten narod. In preprosto mnogi takrat niso vedeli, kaj bi bilo bolje, ali to ali ono. Morali so se odločati hitro in sprejeti tveganje – tudi to, da bodo končali na vislicah, če projekt osamosvojitve ne uspe. In če bi bil razplet dogajanja res odvisen samo od človeških moči, je veliko vprašanje, kaj bi iz tega nastalo. Nič nenavadnega torej, da je bilo mogoče v Poljčah na internem sestanku novembra 1990 – kmalu po katastrofalnih poplavah, ki so bile po obsegu podobne letošnjim – zaznati tesnobo in bojazen. Tako kot je bilo mogoče bojazen in negotovost mogoče zaslutiti tudi v času, ko je »bratska« JLA pol leta po plebiscitu udarila z vso močjo. Pa smo dan pred plebiscitom še imeli njen praznik (in ravno tistega dne je sosednja Hrvaška razglasila novo ustavo).
V trenutkih, ko nas razjeda dvom tudi zaradi nenavadnih odločitev Svetega sedeža glede blagoslovov istospolnih parov, je pomembno vedeti, da nismo sami in da ima Bog zadnjo besedo. Kristus je začetek in konec, je alfa in omega. Pomembno se je zavedati, da je Bog živ, da Kristus zares živi, da dogodek njegovega rojstva ni samo nek oddaljen dogodek, ampak nekaj, kar nam je blizu, kar se lahko dogaja v nas tukaj in zdaj. Sicer je naš boj zaman in bo ostal le na ravni mesa. Kajti če je Bog v nas »mrtev«, smo dejansko že na tem svetu mrtvi. Zato nimam kaj izgubiti, če Boga prosimo, naj nam pokaže konkretno, da je z nami.
Nadaljevanje sledi jutri s kolumno, ki je tudi objavljena v novi številki tiskane Demokracije.
G. B.
