Z vzhoda naše celine že nekaj časa prihajajo skrb vzbujajoče novice. Ruska federacija je očitno prestopila Rubikon in poslala svoje čete v dve vzhodni ukrajinski regiji, kjer oblast vzdržujejo proruski seperatisti. Gre za regiji Lugansk in Doneck, ki jima je Rusija že priznala “neodvisnost”, ruska vojska pa bo tam izvajala “mirovne operacije”.
Nič novega, boste rekli. Nekaj podobnega se je zgodilo že s polotokom Krim, ki je pri delitvi znotraj Sovjetske zveze ostal Ukrajini, slednja pa ga je obdržala, tako kot obstoječe meje z Rusijo (in ostalimi nekdanjimi članicami SZ) v zameno za odpoved arsenalu jedrskega orožja. Zato je tudi podpisala mednarodni sporazum z Rusijo že kmalu po razpadu SZ. In vemo, kako je zadnja leta Ukrajina krvavela zaradi nastajanja novih paradržav na svojem ozemlju, ker so po tistem, ko so z oblasti sklatili prorusko usmerjenega oligarha Viktorja Janukoviča, proruski seperatisti stopili v vojno proti Kijevu.
Nam je zgodba znana? Spomnimo: leta 1990 smo imeli prve večstrankarske volitve v Sloveniji, skoraj hkrati so bile prve volitve tudi na Hrvaškem, kjer so začeli z nekoliko bolj temeljito preobrazbo, saj je takoj sledila menjava starih socialističnih simbolov z novimi. Tudi prihod nove generacije starih partizanov (predsednik Tuđman, premier Manulić, notranji minister Boljkovac, obrambni minister Špegelj…) ni bila dovolj močna garancija za Srbe na Hrvaškem, da ne bo prišlo do ponovitve genocida iz časa NDH. Seveda je bila to le govorica, ki jo je širila KOS JLA, vendar je imela dovolj efekta, da je sprožila nič manj kot oborožen boj: najprej lokalnih srbskih bojevnikov, nato pa še JLA. Rezultat je bil srhljiv, Hrvaška je okupirana (amputirana) ozemlja Kninske krajine s severno Dalmacijo, Liko, Kordunom, Banijo, Slavonijo, Baranjo in zahodnim Sremom dobila nazaj šele leta 1995 – spet z odločno vojaško akcijo, potem ko so Srbi svojo pozornost usmerili v BiH in niso več pričakovali odpora Zagreba. Vendar je bila cena vseeno visoka: beguncev je bilo več milijonov, število mrtvih je bilo strahotno visoko. In leta 1990, ko se je vse skupaj začelo z drobnim šikaniranjem “ustašev”, nihče še ni vedel, da je to oddaljeno grmenje nevihte, ki je nato za seboj pustila krvavo upostošenje in val strahotnega sovraštva.
Sedaj ruski predsednik Vladimir Putin ponovno odpira podobno Pandorino skrinjico. Očitno se zaveda, da ima ob sebi dokaj šibki EU in ZDA, a po drugi strani mora tekmovati z vse močnejšimi Kitajci. Zaveda se, da je Evropa globoko odvisna od ruskih zalog plina in nafte, pomanjkanje teh dobrin v času, ko cene energentov letijo v nebo, pa bi sprožil še hujši kaos. Ukrajina je v tem primeru kolateralna žrtev Putinovega imperializma. Jasno je, da ruski vrhovni oligarh ni tako nespameten, da bi si privoščil neko klasično invazijo, s katero bi lahko zapravil svoj mednarodni ugled (kolikor ga še ima), pač pa bo poskušal doseči svoje cilje na bolj prefinjen način. A vsakem primeru to lahko pripelje do zelo bolečih posledic za vso Evropo. Tudi za Slovenijo, kjer se sicer v tem trenutku pripravljamo na volitve. Vendar je že naš notranjepolitični ustroj takšen, da duhovni dediči akademije Dzerdžinskega čakajo na svoj trenutek maščevanja, kar ni brez povezave s početjem svojih idolov v Moskvi – tam so se namreč šolali številni slovenski arhitekti boljševiške revolucije.
Kaj ob vsem tem ostane kristjanom? Kajpak molitev. Vendar si marsikdo niti ne predstavlja, kako naj bi molitev za mir izgledala. Najprej je potrebno premisliti o tem, ali imam mir v svojem srcu. Ali gojim jezo, sovraštvo, morda celo namero po maščevanju? V tem primeru bomo zelo težko sploh molili za mir. In navsezadnje, če se spomnimo evangelijskega odlomka zadnje nedelje, smo povabljeni k temu, da za sovražnike celo molimo. Nenavadno, kajne? Molitev zanje pa ne pomeni, da odobravamo njihova dejanja ali da bi morali škodovati sebi. Prav nasprotno! Ko molimo zanje, podiramo to, kar želi satan, gradimo pa Božje kraljestvo.
Torej, ko molimo za mir, molimo za domovino, za Evropo, za Ukrajino pa tudi za – Rusijo. Tudi in predvsem za njeno trenutno vlado. Povabljeni smo, da tudi v duhu te molitve naredimo kakšno odpoved in to darujemo za mir. Povabljeni smo, da z večjo zavzetostjo beremo in premišljujemo Božjo besedo. Povabljeni smo, da delamo na lastnem spreobrnjenju. Morda tudi k temu, da darujemo za maše in s tem polagamo na oltar našo Evropo, ki je tako zelo oddaljena od Boga. In navsezadnje, vedno znova v duhu sporočil iz Fatime priporočajmo Rusijo in Ukrajino Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Navsezadnje sta to nedeljo godovala tudi dva od treh fatimskih vidcev, to sta sv. Jacinta in Frančišek Marto, bratec in sestrica. Naj onadva skupaj s sorodnico in prav tako fatimsko vidkinjo sestro Lucijo prosita za nas, za naše spreobrnjenje in za mir na svetu.
G. B.
