Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,41-51): Njegovi starši so hodili vsako leto na velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je dopolnil dvanajst let in so po običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda ter ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga (starši) zagledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu.
Nemogoče je razumeti skrivnosti Marijinega Brezmadežnega Srca, ne da bi poznali to, kar nam je Jezus razodel skozi svoje Srce. In velja tudi obratno: skrivnost Jezusovega Srca je nemogoče razumeti, ne da bi razumeli Marijino Brezmadežno Srce. In prav ta odlomek nam želi razkriti delček te skrivnosti, namreč o tem, kako je Marija, ko se je srečevala z dogodki, ki bi jo lahko spravili v obup in jih s svojim razumom ni mogla doumeti, premišljevala v svojem srcu. Marija »gleda vase« (kot to nakazuje tudi vitraž v domu duhovnih vaj v Stržišču pod Črno prstjo), dogodke odrešenjske zgodovine shranjuje ne le v svoj spomin, pač pa v svoje srce, svojega duha. In o tem premišljuje in s tem daje tudi nam zgled, naj vse te velike odrešenjske dogodke v povezavi z znamenji časa premišljujemo v moči Svetega Duha. V tem času, ko se zdi, da svet še nikoli ni bil tako globoko pogreznjen v greh, je to še posebej pomembno in potrebno. Ko ne razumemo več, kaj se dogaja, ko nas številni dogodki šokirajo, se znajdemo v skušnjavi, da bi se pohujšali. A tu je Marija, ki prosi za nas pri Jezusu, in nas usmerja k Njemu. Marija ni cilj, cilj je Jezus. Zato je tudi posvetitev Njej sredstvo hoje za Kristusom.
Zakaj se posvetiti Marijinemu Brezmadežnemu Srcu? V tem času, ko boleče izkušamo delovanje peklenskega zmaja, je še posebej potrebno, da ostanemo zvesti in stanovitni, da nas ne premaga strah in da ne pademo v malodušje. Ali pa da se ne prepustimo duhu tega sveta ter se ne ukvarjamo z manj pomembnimi stvarmi tako, kot da bi bile središče vsega, ob tem pa živimo v iluziji, da gre za izjemno pomembne stvari. Nedavna pandemija covid19 je močno razgalila šibke točke mnogih krščanskih občestev in prav ta grenka izkušnja nas še bolj vabi k temu, da moramo ločevati bistveno od nebistvenega. In da ne moremo postati bolj papeški od papeža ter izključevati razuma v verskih stvareh. Človeška narava se sama ne more odrešiti, potrebuje Božjo milost – a ta milost narave ne odpravlja, ampak jo poveliča. Saj tudi Marija v vseh teh dogodkih, ki jih povzema pobožnost njenih sedmih žalosti, ni zapadla v obup in nekakšen verski fundamentalizem, pač pa je do konca upala v končno Jezusovo zmago. Zato tudi mi smemo upati v zmagoslavje Marijinega Srca. In to zmagoslavje je tudi Kristusova dokončna zmaga in dokončno uničenje peklenskega zmaja. In če smo »skriti« v tem Srcu, se nimamo česa bati.
Verjetno pa ste opazili, da se letošnji (premakljivi) spomin Marijinega Srca ujema z osrednjim slovenskim državnim praznikom in obletnico Marijinih prikazovanj v Medžugorju. Posvetimo torej našo domovino Marijinemu Srcu, najprej z osebno posvetitvijo in spreobrnjenjem.
C. R.
