Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,3-7): Tisti čas je Jezus farizejem in pismoukom povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Praznik Jezusovega presvetega Srca je skupaj s spominom Marijinega brezmadežnega Srca še zadnji veliki praznik, ki je datumsko vezan na veliko noč. Ali še bolje: na veliki petek. Deset tednov po velikem petku se namreč spominjamo prav te velike skrivnosti Jezusovega Srca, ki je bilo na Kalvariji prebodeno, iz Njega sta pritekla kri in voda. Ta praznik nas tako opominja na veliko Božjo ljubezen in tudi na tisto ljubezen, s katero Jezus ljubi svojega Očeta in vsakega človeka. Jezus nam je razodel Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Kot grešnike nas je vzljubil. Iz ljubezni do nas je šel na križ. Usmiljenje, ki ga je 1900 let kasneje razodel sv. Favstini Kowalski, je sad te velike ljubezni. Že pred tem je skrivnost svojega Srca razodel sv. Marjeti Mariji Alacoque.

Tudi pričujoči odlomek pričuje prav o tej veliki Božji ljubezni do ljudi. Nenavadno je namreč, da bi kateri pastir zaradi ene same izgubljene ovce tvegal, da ostalih 99 ostane samih. In se odpravi prav po to izgubljeno ovco. Če bi bili hladno preračunljivi, bi bila ta ovca že zdavnaj odpisana. Verjetno bi jo prepustili volkovom. Vendar Bog razmišlja drugače. Odide po izgubljeno ovco in jo najde. In ne samo to: zelo se jo razveseli. Zaradi ene same izgubljene ovce je celo pripravljen sklicati veliko zabavo in svoje veselje deliti s prijatelji in sosedi. In to je tisto jedro, srčika Boga kot osebe: ljubezen. Ta ljubezen gre preko razumnega.

Da je Jezus to priliko razlagal prav farizejem, ni naključje. Prav oni so o grešnikih razmišljali zelo hladno razumsko. Češ, če je nekdo zablodil, naj sam plača ceno svojega greha, Bog pa je na strani pravičnih. Jezus negira njihovo mentaliteto – veliko več veselja bo nad enim spreobrnjenim grešnikom kot pa nad tistimi ostalimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. A kdo izmed ljudi danes ne bi potreboval spreobrnjenja? Že res, da obstajajo tudi takšni, ki o sebi mislijo, da tega res ne potrebujejo. Saj so vsako nedeljo in praznik pri maši, se trudijo… torej so pravični. Kaj pa, če se morda sami ne zavedamo, kako zelo izgubljeni smo? In si morda zapiramo vrata pred Ljubeznijo? Da,  kot je sv. Frančišek Asiški jokajoč dejal: ta Ljubezen ni ljubljena. A prav Bog nas je prvi ljubil. Mi ga lahko ljubimo zato, ker nas je On prvi ljubil. Tudi zato v posvetilni molitvi Jezusovemu Srcu molimo za tiste, ki so se od Jezusa oddaljili in za tiste, ki Ga še ne poznajo. In da s svojimi molitvami in žrtvami zadoščujemo za tiste, ki so zašli na pot težkih grehov, da bi se čim prej spet vrnili v Očetovo hišo, da ne umrejo od uboštva in lakote.

foto: Pixabay