foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,51-62): Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Kar nekoliko nenavaden je tale začetek evangelija. Skoraj bi že pomislili na skorajšnji Jezusov vnebovhod. Vendar je šlo dejansko za skorajšnji zaključek Jezusovega javnega delovanja, ko naj bi bili njegovi učenci že dokaj izoblikovani v duhu Njegovega nauka. Jezusov končni cilj je Jeruzalem – tam se bodo odvili osrednji odrešenjski dogodki: trpljenje, smrt in vstajenje. In Jezus pošlje tiste, ki so mu pripravili pot – tudi v Samariji, torej v napol poganski pokrajini, kjer so bili pravoverni Judje nezaželeni. »Sinova groma«, kot sta se imenovala brata Jakob in Janez, sta se ob negostoljubni samarijski vasi tako rekoč pohujšala in hotela priklicati nad vas kazen, vredno Sodome in Gomore. Vendar, Jezus ju pograja. Ni prišel uničevat. Prišel je gradit. In ker je prišel oznanit Božje usmiljenje, na nevedne Samarijane, ki v njem vidijo zgolj svojega starega nasprotnika, pravovernega Juda, ne more klicati prekletstva. Jakob in Janez sta tu spet v tisti fazi, ko se morata odpovedovati svoji stari miselnosti, svojim lastnim predstavam, ki so še močno starozavezne in ne morejo priti blizu duhu njunega Učitelja.

Na tej poti pa se Jezus tudi sooči s tistimi, ki so iz Jeruzalema bežali po znamenitem krvavo zadušenem uporu Barabove tolpe. In mnogo je bilo takšnih, ki so spoznali, da z nasiljem ni mogoče graditi srečne prihodnosti, morda so izgubili svojce, morda jih je dogodek, ko so se Rimljani spravili na ubogo ljudstvo z gorjačami, pretresel do dna srca in so se pohujšali. In veliko takšnih je Jezusu kar nekoliko lahkomiselno obljubljalo zvestobo. A kdor želi zares hoditi za Jezusom, mu ta svet ne more prinesti neke trajne varnosti. Tu smo le začasno, naša domovina je v nebeškem kraljestvu.

Sedaj se tudi postavlja vprašanje, ali je Jezus res tako neizprosen, da ne pusti niti najbolj osnovnih človeških opravil – pokop mrtvih. Torej to, kar je tako zavzeto uresničevala Antigona, pa tudi starozavezni Tobija. Kajti pokop mrtvih je prvi znak civilizacije in tudi sodobni filozofi tako zelo poudarjajo posvečenost mrtvih, ker človek s fizično smrtjo ne izgubi svojega dostojanstva. Jezus vse to dobro ve. Vendar pa, Božje kraljestvo gre onkraj smrti. Morda bi ta mladi mož želel še nekaj časa ostati doma pri očetu, po njegovi smrti pa bi se odpravil za Jezusom. Božje kraljestvo ne čaka. Obstaja namreč še nekaj pomembnejšega kot čakanje zgolj na fizično smrt. Kdor bi se želel zaradi zemeljskih stvari odpovedati Božjemu kraljestvu, bi to pomenilo, da je duhovno mrtev. Zakaj bi torej morali biti taki kot vsi drugi, če pa nas je Gospod povabil, naj bomo nekaj več? In pri Božjem kraljestvu ni oziranja nazaj – spomnimo se Lotove žene. Ko namreč utiramo pot temu kraljestvu, moramo gledati naprej. Tu ni več kompromisov. »Pogled nazaj« pomeni vračanje v stare vzorce razmišljanja in to je pravzaprav zametovanje milosti, ki jih prejemamo. Že tako ali tako smo danes v močni skušnjavi, da bi obujali nekakšno nostalgijo po časih, ko je bila Cerkev še močna in zelo množična, ko je v družbi nekaj pomenila, sedaj pa tega ni več in se velikokrat prepustimo tarnanju, češ včasih pa ni bilo tako. In to je tista najhujša skušnjava – Božje kraljestvo zahteva vedno pogled naprej.

C. R.