Iz svetega evangelija po Mateju (9,36-10,8): Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
Ta evangelijski odlomek nas morda takoj spomni na molitve za nove duhovne poklice in nas v nekem smislu usmerja k prazniku sv. Petra in Pavla, pa tudi k velikemu četrtku ter nedelji dobrega Pastirja. Torej k vsem tistim časom, ki nas močneje spominjajo na duhovništvo ter na potrebe Cerkve po novih pastirjih. Vendar pa se moramo pri tem nekoliko ustaviti in preseči naše dosedanje stereotipne predstave o tem.
Poglejmo od začetka. Kot pravi evangelist, so se Jezusu množice smilile. Bile so lačne predvsem duhovne hrane. Naj nas tu ne zavede nekakšen kolektivistični pogled, ki izničuje vrednost posameznika in množice obravnava kot maso, kjer je osebno dostojanstvo posameznika nepomembno. Dejstvo je, da je Jezus s svojim javnim delovanjem privlačil veliko število ljudi, ki so ga poslušali, rinili za njim, nekateri tudi iz preračunljivosti, da bi naredil kakšen čudež. In Jezus je vedel, da bodo te množice samo še narasle. Tako kot je Mojzesu tast svetoval, naj si postavi pomočnike, tako tudi Jezus apostolom izroči naloge. Pri tem uporabi prispodobo žetev. Vendar žetev pomeni, da je žito zrelo in ga je potrebno požeti, mlatiti, zrna pa pospraviti v kašče. A spomnimo se, kaj je Janez Krstnik govoril o plevah, ko je napovedoval prihod Mesije: da bodo sežgane v neugasljivem ognju. Jezusovo naročilo, naj prosijo Gospoda žetve, da pošlje delavce na svojo žetev, zveni sicer precej nenavadno, kot da ne bi sodila v ta kontekst. Tu seveda velja upoštevati logiko Matejevega evangelija, ki ni zgolj neka kronološka pripoved o Jezusu, ampak že neke vrste kateheza za prve kristjane. Sledi namreč pripoved o tem, kako Jezus pokliče “svojih dvanajst učencev” in jim da oblast nad nečistimi duhovi. Evangelist Matej tu prvič našteje imena dvanajsterih apostolov, po dva in dva – vmes omeni tudi sebe (v tretji osebi) in na koncu tudi Juda Iškarjota.
To je pravzaprav začetek prvega poslanstva, prvi misijon, kamor Jezus pošlje apostole. Ta prvi misijon je najprej namenjen pripadnikom izvoljenega ljudstva, tu še niso zajeti pogani in Samarijani – to se bo zgodilo šele kasneje. Jezus celo naroča, naj počnejo to, kar je počel sam: da delajo čudeže ozdravitve, osvoboditve in celo obujanja mrtvih. Ti čudeži namreč pričujejo, da se je Božje kraljestvo res približalo, tako kot je najprej oznanjal Janez Krstnik in nato Jezus na začetku javnega delovanja. Čudeži niso namenjeni senzacijam, ampak temu, da bi ljudje prepoznali navzočnost Boga in spremenili miselnost, držo srca. Bog je namreč resničnost in ni neki oddaljeni Bog, ki se ne bi zanimal za človeka. In tudi vsakemu od nas Jezus naroča pravzaprav isto kot dvanajsterim apostolom. Morda bo kdo ugovarjal, češ da je to zgolj stvar duhovnikov. Morda. Vendar se čudeži z Jezusovo močjo tudi danes dogajajo po svetu. In ne zgolj po rokah duhovnikov. Najpomembneje je namreč, da ljudi pritegujemo v občestvo z Jezusom, da ga spoznajo in vidijo, da je res živ. In to je temeljna naloga evangelizacije.
C. R.
