Iz svetega evangelija po Marku (6,7-13): Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
Kar precej radikalno zveni ta odlomek, ki govori o tem, kako je Jezus po tistem, ko je izbral med učenci dvanajst tistih, ki jih je imenoval apostole, slednje poslal po dva in dva. Torej šest parov, ki se je razkropilo po deželi in oznanjalo, da se je približalo Božje kraljestvo. Zakaj jih ni poslal posamič, saj bi lahko dvanajst obšlo več ozemlja in prineslo veselo oznanilo? Odgovor se skriva v tem, da je človek občestveno bitje in ni dobro za človeka, da je sam, kot pravi 1Mz. In to velja tudi za oznanjevalce evangelija. Beseda “apostol” pomeni “odposlanec”.
Kot smo lahko poučeni, je Jezus izbral dvanajst apostolov, ni pa povsem znano, po kakšnem ključu jih je izbral. Dejstvo pa je, da jih je bilo dvanajst, kar je ravno toliko, kolikor je bilo Izraelovih rodov, ki so izhajali iz sinov očaka Jakoba. Markov evangelij o izvolitvi dvanajsterice poroča v svojem tretjem poglavju, ker je Markov evangelij najstarejši od štirih evangelijev in tudi kronološko najbolj zanesljiv, je mogoče sklepati, da je bil izbor dvanajsterih narejen v času, ko je bilo število vseh Jezusovih učencev že precej večje.
Po preteku določenega časa, ko je bila dvanajsterica tudi priča čudežem, ki jih je storil Jezus, je slednji svoje apostole odposlal na prvi misijon, za katerega se zdi, da je bil zgolj nekakšna “vaja” pred dobo, ki je sledila Jezusovemu vstajenju, ko so dvanajsteri (takrat že z Matijo namesto Juda Iškarijota) odšli po vsem svetu oznanjat evangelij. Šlo je torej za nekakšen vmesni misijon, ki je nadgrajeval poslanstvo Janeza Krstnika, vendar se ključni dogodek zgodovine – Jezusova smrt na križu ter vstajenje – še ni zgodil. Janez je namreč pozival k spreobrnjenju, vendar je bil v času, ko je Jezus poslal učence, verjetno že v ječi. Ta misijon je bil torej najprej namenjen pripadnikom izvoljenega ljudstva (o tem več govori Matejev evangelij, ki omenja, da naslovljenci tega misijona niso niti pogani niti Samarijani), da bi pripravili svoja srca na sprejem tega, kar se je šele pripravljalo. Namreč, da se je približalo nebeško kraljestvo, kar so apostoli dokazovali tudi s čudeži, ki so jih sami delali. V tem času je Jezus še skrival svoje mesijansko poslanstvo in je celo hudim duhovom, ki so ga poznali, strogo zabičeval, naj ga ne razglašajo. Verjetno predvsem zato, ker so bile človeške predstave o mesiji zelo tostranske in posvetne – Judje tistega časa so namreč v obljubljenem Odrešeniku najprej pričakovali političnega osvoboditelja, ki bo izvoljeno ljudstvo rešil rimskega okupatorja. In čisto mogoče je bilo, da je bil ta prvi Jezusov misijon, ko je razposlal učence, namenjen prav temu, da pripravi pot tistemu pravemu Božjemu kraljestvu.
Je pa zagotovo precej nenavadno, kako strogo naročilo dobijo apostoli glede svoje lastnine. Jezus jim ne privošči niti dveh oblek, niti kruha, kaj šele denarja. Res nenavadno. Apostoli so podvrženi strogemu postu in odpovedi. In morda prav iz tega posta in odpovedi lahko razumemo, da se takrat človekovo srce najbolj odpre za Boga, človek pa postane Božje orodje. V tem uboštvu apostoli najbolj izkusijo delovanje Božje moči, saj so izganjali hude duhove, bolnike pa mazilili z oljem in so ozdraveli. Zagotovo je Jezus vedel, da bo za njih vedno poskrbljeno, vendar je želel, da je tudi njihova jed predvsem poslanstvo – to, da so odposlani, je tisto, po čemer bi morali hrepeneti. V Janezovem evangeliju je Jezus celo sam dejal, da je njegova jed ta, da “uresničim voljo tistega, ki me je poslal” (Jn 4, 34a). In to poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta in ga dajal naprej svojim učencem, je bilo neke vrste “pogonsko gorivo” za širjenje evangelija.
Seveda se lahko tu vprašamo, koliko pa nam osebno pomeni širjenje Božjega kraljestva. Nam je preprosto vseeno? Živimo v svetu, ki je večinoma gluh in slep za Božje sporočilo. In zdi se, da smo se kar nekako sprijaznili s tem. Nekako smo se kar navadili, da je še najbolje, če vzdržujemo to, kar nam je ostalo, da ne bomo ostali še brez tega. In zato ne želimo tvegati ničesar in ostajamo nekako zasidrani v svoji inerciji in ležernosti. In šele, ko se zavemo svoje cone udobja, začenjamo razumeti, zakaj so apostoli odhajali na pot v takšni skromnosti. Ker niso imeli kaj izgubiti. Zato je težko doumljivo, da se dandanes tako oklepamo nekih starih struktur, medtem ko mnogi, ki so bili sicer krščeni, odhajajo drugam, po “drugačen evangelij”, po katerem se lahko “sami odrešijo”, dejansko pa stopajo po poti v pekel. Nam je res vseeno?
G. B.
