Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,12-15): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Če je binkoštni praznik še del velikonočnega časa (in hkrati njegov zaključek), je nedelja Svete Trojice pravzaprav znova “čas med letom” in hkrati zaključek osmine po binkoštih. Zato ne preseneča, da evangelijski odlomek tokrat ne prinaša, vsaj na prvi pogled, nič novega. Znova se namreč soočamo s tem, kar je Jezus govoril o prihodu Svetega Duha v svojem znamenitem poslovilnem govoru na veliki četrtek. Le da nedelja Svete Trojice tokrat ni več spomin na nek konkreten zgodovinski dogodek, ampak na nek način povzema odrešenjsko zgodovino v tem, kako se nam je Bog razodel: kot Oče – Stvarnik, kot Sin – Odrešenik, in kot Sveti Duh – Tolažnik. Tri Božje osebe, a vendar en sam Bog. To je za naš razum prevelika skrivnost, da bi jo razumeli zgolj s človeškim umevanjem. Zato jo lahko (delno) doumemo le v moči vere in seveda v luči velike noči, torej našega odrešenja.
Vendar v tem odlomku Jezus govori v glavnem o Svetem Duhu. Tu se postavlja vprašanje, zakaj je tako. Binkoštni dogodek je sam po sebi sad Velike noči. Odrešenjski dogodek je univerzalen, pomeni odkupitev celotnega človeštva. Greh in smrt nimata več zadnje besede. Tik pred tem dogodkom Jezus v svojem poslovilnem govoru, nekakšni duhovni oporoki, učencem pove, zakaj odhaja in zakaj je ta odhod tako potreben. Kajti jasno je, da Jezusovo naročilo, naj to, kar je on storil na veliki četrtek (darovanje kruha in vina ter njuno spremenjenje v Jezusovo telo in kri), ne bi bilo mogoče brez tega, kar je sledilo: Jezusovo trpljenje in smrt na križu, zmagoslavno vstajenje, vnebovhod in končno prihod, pravzaprav izlitje Svetega Duha na vse, ki so v veri pričakali to Jezusovo obljubo. Vstali Jezus, učlovečena Beseda, se je vrnil k Očetu, dolg Božji pravičnosti je sedaj plačan. Sad tega pa je, da sedaj deluje Sveti Duh, po katerem se vedno znova obnavlja evharistična daritev. In iz tega lahko zaslutimo resnično naravo Boga: Bog je ljubezen, je občestvo treh oseb, po večni Besedi, Jezusu, je Oče vse ustvaril, medtem ko je Duh, ki je bil prej zadržan, po Jezusovi velikonočni žrtvi dosegel cel svet in nam oznanja resnico o Bogu. Kar nam prinaša Sveti Duh, je Jezusovo in hkrati Očetovo – iz tega spoznamo Sveto Trojico in resnični obraz Boga, ki je Ljubezen, kot pravi apostol Janez.
O tem nam je zgovorno spregovoril tudi zaslužni papež Benedikt XVI.: “Sveta Trojica ni proizvod človeškega razmišljanja, ampak je obličje, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temveč s tem, da hodi skupaj s človeštvom. In Jezus nam je razodel Očeta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas uči vse to, česar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.”
Ko se bomo torej pokrižali pri nedeljski maši v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, se spomnimo te velike skrivnosti in za kakšno ceno smo bili odrešeni.
C. R.
