Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,14-20): Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.
Skoraj težko bi našli primernejši odlomek za nedeljo božje besede, torej tretjo nedeljo med letom (v letu B). Morda se bo komu zazdelo čudno, zakaj je znova opisan klic Andreju in Simonu, ki sta bila ribiča – in to na povsem drugačen način kot v odlomku iz Janezovega evangelija, ki smo ga slišali prejšnjo nedeljo. Tam je bil Andrej tisti, ki je prvi izvedel za Jezusa, in o tem povedal Simonu Petru. Sedaj je klic obema bratoma skupen, Jezus ju najde ob jezeru, njun poklic obrne v drugo smer: doslej sta lovila ribe, sedaj bosta lovila ljudi v mrežo božje Besede, kot je v svoji znani pesmi zapisal papež sv. Janez Pavel II. Evangelist poroča, da sta se brž odzvala in pustila mreže, ravno tako tudi brata Jakob in Janez. Morda se zdi nenavadno, da bi ribiči tako hitro in brez premisleka sledila Jezusu. A to dejansko pomeni ravno radikalnost evangelija – gre vendarle za “veselo novico”, za veliko spremembo v življenju. Če bi vam kdo prišel povedat, da ste na loteriji zadeli milijon evrov in prinesel dokaz, verjetno ne bi oklevali, da bi šli vsaj preverit, kako je s tem.
Toda ključ do razlage, zakaj so se prvi štirje apostoli (dejansko sta bila to dva para bratov) odločili takoj slediti Jezusu, se skriva v uvodu tega odlomka. Jezus namreč pravi: “Čas se je dopolnil.” V grškem izvirniku se čas tu imenuje “kairos”. Gre za čas milosti. V običajnem jeziku bi lahko temu rekli čas velikih priložnosti, primeren oz. pravi čas. Kot bi nekdo rekel: “Sedaj je pravi čas za to.” To je bilo v času, ko Janez ni več krščeval, ker ga je galilejski tetrarh Herod Antipa dal zapreti zaradi Herodiade. Janezov čas, ko pripravlja Gospodu pot, se tu zaključi, sedaj nastopi Jezus in kliče prve učence. In prav ti bodo kasneje imenovani tudi za apostole. Ko gre za “kairos”, veliko priložnost, jo je treba takoj izkoristiti. Tu gre torej za drugačen zorni kot klicanja prvih učencev. V Janezovem evangeliju velja klic učencu, naj pride in pogleda, naj se sam prepriča, kdo je Jezus. Evangelist Marko pa ponovi klic k spreobrnjenju, gre za preobrat v mišljenju, mentaliteti in konec koncev tudi v srcu.
Radikalnost evangelija ni toliko v tem, da bi na silo trgal družinske vezi. Prav nasprotno. Po naravi ljudje potrebujemo skupnost in že poročilo o stvarjenju omenja, da bo mož zapustil očeta in mater ter se pridružil ženi in bosta eno telo. Po tej plati poseg Jezusa v dve družini, ki sta se ukvarjali z ribištvom, ne bi smel biti kamen spotike (škandal). Vsi štirje so postali del nove skupnosti, bili so preprosti ribiči, kar še ne pomeni, da so bili neuki. Vendar so bili na nek način svobodni v odnosu do izročila za razliko od velikih poznavalcev postave (farizejev, saducejev, pismoukov in tempeljske duhovščine). Povabilo, naj verujejo evangeliju, naj zaupajo resničnosti vesele novice, so vzeli zares. Niso pomišljali, niso razglabljali, delali analiz, programov, študij in ne vem česa vse, kako učinkovit in pravoveren je Jezusov program. Šlo je le za odgovor na preprosto povabilo. In ta ribiška četverica res ni imela česa za izgubiti, kvečjemu bi lahko pridobila z “lovljenjem ljudi”.
In navsezadnje, prvo področje Jezusovega oznanjevanje Božjega evangelija, torej vesele novice, ki ima jasen božji izvor, je (napol poganska) Galileja, kraj prvega začetka, kamor se bo Jezus po vstajenju spet vrnil. Tu je namreč odraščal in se nikoli ni v svojem dokazovanju mesijanske identitete skliceval na rojstvo v Betlehemu. Na Galilejo so namreč judovski učenjaki gledali prezirljivo, še Galilejci sami so se spraševali, le kaj dobrega lahko pride iz revnega Nazareta. In prav tu je bila prvič izrečeno povabilo, da se je približalo Božje kraljestvo, izpolnitev adventnega pričakovanja.
Sprejmimo torej to b(B)esedo v svoje srce, povabimo Jezusa v svoje življenje.
C. R.
