Na današnji dan goduje devica in mučenka sv. Neža (Agnezija), katere ime izhaja iz besede “jagnje” (agnus). Zato njeno ime simbolizira nedolžnost.
Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in krščena že kot otrok, v zgodnji mladosti pa je obljubila Kristusu vedno devištvo. Vendar je že zelo mlada dozorela za nebesa, zelo verjetno leta 304 za čase cesarja Dioklecijana, sicer velikega preganjalca kristjanov. Kot je zapisal sv. Ambrož, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.«
Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.
Zaradi jagnjeta, ki ga drži v naročju, je sv. Neža Slovencem postala varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, kjer so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«
Vir: Ognjišče
C. R.
