Že od nekdaj je 20. januar godovni dan sv. Sebastijana (Boštjana) in sv. Fabijana. Vendar ju liturgični koledar obravnava posebej in ne v paru, tako kot denimo apostole Petra in Pavla, Filipa in Jakoba, Simona Gorečnika in Juda Tadeja… Razlog pa je v tem, da oba svetnika povezuje zgolj dan smrti in zato skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.
Kdo je bil sv. Fabijan? Gre za papeža in mučenca prve polovice tretjega stoletja, torej še iz časa zgodnje Cerkve. Po rodu je bil iz Rima, vendar je živel izven mesta. Kot pripoveduje zgodovinar Evzebij iz Cezareje, je ob izbiri novega papeža prišel golob in se usedel na glavo Fabijanu. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež. In ni jih razočaral, saj je modro vodil Cerkev, reformiral vodstvo Cerkve v Rimu, sedmim diakonom, ki so skrbeli za vsak del mesta, pa je dodelil pomočnike – subdiakone. Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih.
Zanimivo je sicer, da je po izvolitvi Fabijana za papeža Cerkev uživala mir pred preganjanji približno poldrugo desetletje. To obdobje se je končalo s prihodom cesarja Decija leta 249. Decij je krščanstvo prepoznal kot nevarnost za državo in začel s preganjanji, Fabijan je bil ena prvih žrtev, sodil pa mu je kar cesar sam. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.
Precej manj podatkov pa imamo o sv. Sebastijanu (Boštjanu), mučencu, ki je upodobljen kot preboden s puščicami. Njegovo ime sicer zveni armensko (a propos: iz armenske Sebaste je bil doma sv. Blaž, mesto z istim imenom pa se je nahajalo tudi v Samariji v Sveti deželi, od koder je bilo doma največ plačanih vojakov v službi rimske nadoblasti, nekdaj pa je bil tam sedež severnega izraelskega kraljestva), vendar pa naj bi bil doma iz Milana, kot je zapisal tamkajšnji škof sv. Ambrož. Mučeništvo naj bi dosegel v Rimu, kjer je tudi pokopan ob Apijski cesti, nad njegovim grobom pa je bila zgrajena cerkev. Tudi sv. Sebastijan naj bi bil ubit nekje okoli leta 250, verjetno pa že po Decijevi smrti.
Kasneje se je glede njegovega življenja spletlo nekaj legend. Na primer, da je bil stotnik cesarske telesne straže, vendar pogumen Kristusov vojak. Dioklecijanov sovladar Maksimilijan je izvedel za njegovo pripadnost krščanstvu in ga obsodil na smrt. Hotel je, da umre počasne smrti, zato je afriškim lokostrelcem ukazal, naj ga prebodejo s puščicami, a ne v srce ali glavo. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti. Dandanes je eden od priprošnjikov zoper kužne bolezni, pa tudi proti nagli in nepredvideni smrti.
Vir: Ognjišče
C. R.
