Iz svetega evangelija po Luku (10,38-42): Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.«
Ta sicer dokaj kratek evangelijski odlomek nas sicer nekoliko spomni na godovni dan, ki ga obhajamo konec tega meseca, namreč 29. junija, ko se v liturgičnem koledarju spominjamo treh Jezusovih prijateljev, dveh sester in brata, to so Marta, Marija in Lazar. Tradicionalno je ta dan sicer god sv. Marte. In ker smo v počitniškem času, ko se nekako oddahnemo od vseh mogočih dejavnosti ter rutine, je to tudi priložnost, da prisluhnemo, kaj nam želi Bog povedati tudi skozi odlomek, ko je Jezus v času svojega javnega delovanja v Judeji večkrat šel »počivat« prav v Betanijo, torej vas, ki jo ta odlomek ne omenja izrecno. Prav tako izrecno ne omenja Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. A dejstvo je, da je evangelist Luka veliko pozornosti namenil prav dejstvu, da je Jezus navezal pristen stik z družino, ki mu je večkrat nudila streho nad glavo.
Malce nenavadno je, da izvemo za dve sestri in brata, ki so bili zagotovo že odrasli ljudje, vendar ni podatkov o starših (ki so verjetno že umrli), niti o tem, da bi kateri od teh že imel svojo družino. In verjetno niti ne gre za kakšno posebej bogato družino, ki bi si lahko privoščila služinčad. Marta je v tem primeru kot tista, ki sprejme Jezusa, nekako sama odgovorna za gospodinjstvo. Ob njej je njena mlajša sestra Marija (ime se v Novi zavezi pogosto pojavlja med ženami), ki v želji, da bi poslušala Jezusa, nekako pozabi na vsakodnevno rutino, kar pa Marto razumljivo spravi v slabo voljo. Sama se namreč trudi, da bi tako, kot smo tudi mi vajeni, gosta kar najbolje postregli. Zato ne more razumeti, da sestra dejansko stoji križem rok, vsaj tako je videti na prvi pogled. Ihtavost jo celo privede v skušnjavo, da bi sama podučila Jezusa, naj ukrepa proti takšni sicer mali nepravičnosti. Vendar je Jezusov odgovor nepričakovan, a tudi blag. Marija si je namreč izbrala to, kar je resnično potrebno in več vredno od vseh ostalih skrbi. Jezus Marti ne očita ničesar, celo pohvali njeno dejavnost, ki ima svojo vrednost. Vendar je tu nekaj več, nekaj, kar ima prioriteto in kar nam ne bo odvzeto. Ta »boljši del«, ki nam ne bo vzet, je v tem, da prisluhnemo samemu Bogu. Vse ostalo mine. Več kot vse žgalne daritve, ki jih predpisujejo starozavezne zapovedi, velja ljubezen do Boga in do bližnjega. Ter seveda usmiljenje. Tudi na to je Jezus večkrat opozarjal. Potrebno je postaviti prioritete tudi v našem verskem oz. duhovnem življenju.
Ta odlomek nas opomni, da smo v vsakdanjem aktivizmu lahko preveč zaverovani v svojo lastno dejavnost in pozabimo, kako smo odvisni od Boga. Pogosto se pritožujemo, kako nimamo časa za molitev, ko pa imamo toliko drugih dejavnosti. Tu gre za prioritete: če Bogu namenimo npr. eno uro na dan, bo ves ostal čas bistveno bolj blagoslovljen in bolje porabljen. Mnogi župnijski sodelavci porabijo veliko časa za dejavnosti: od čiščenja cerkve z okolico pa vse do poučevanja verouka, animatorstva… Mnogi od teh skoraj pregorijo od vsega truda, pozabljajo pa, da Bog ne zahteva od nas, da zaradi vseh teh opravkov skoraj »izpustimo dušo«. Prav nasprotno – mar nas Jezus ne vabi z besedami »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil«? Prav Marija iz Betanije je te besede vzela zelo resno. In Jezus k tej poživitvi, temu duhovnemu počitku, povabi tudi Marto.
To pomeni, da nas zgolj dela sama po sebi ne morejo rešiti, saj bomo v svojem aktivizmu nezadovoljni zaradi odsotnosti sadov svojega delovanja. Morda nam bo celo srce otrdelo, ko bomo opazovali okoli sebe tiste, ki so manj aktivni in jim potihem očitali lenobo ter brezbrižnost, ne da bi poznali resnične razloge za njihovo »brezdelje«. Božja milost je tista, ki nas poživlja, a ta milost predpostavlja naravo. Ko okoli sebe opazujemo mnoge zgarane pastoralne sodelavce, tudi duhovnike, jim pomagajmo s svojo molitvijo in tudi svojo dejavnostjo, da tudi oni najdejo svoj duhovni počitek. Vsi pa smo vabljeni, da v sebi združujemo Marijino poslušanje Božje Besede ter Martino dejavnost. Tudi zato dandanes nastajajo nove oblike posvečenega življenja, ki odpirajo svojo karizmo tudi za laike (poročene pare, družine) in delujejo v svetu, kar združujejo s kontemplacijo. Tudi to so posebna znamenja časa, ki jim velja prisluhniti. Kajti Jezus želi, da bi sami našli mir svojim dušam – On je tisti, ki nam daje počitek, Njegovo breme je lahko (prim. Mt 11, 28-30) in vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13).
C. R.
