Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,1-11): Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
Pred časom je znanega duhovnika vprašala gospa v dokaj zrelih letih, češ kaj naj naredi, ker mož ne hodi k maši. Zanj moli že več kot dvajset let. Pa nič. Očitno Bog noče uslišati njene prošnje. Pa ji je odgovoril takole: “Ker molite, ne da bi imeli vero. Bog sliši vaše prošnje, vendar bi ne verujete, da vas želi uslišati.” Imeti vero… kaj je že to? Ja, da verjamem, da Bog obstaja. Kar je pa več od tega, pa je že znanstvena fantastika, ker Boga menda ne brigajo naši problemi. To je približen presek večinskega mišljenja pri kristjanih, ki Boga poznajo bolj “na daleč”. Sveto pismo pa nam govori, da temu ni tako. Jezus nas celo poduči, kako naj prosimo – za vse, kar prosimo, verujmo, da smo že prejeli. Najbolje je to tako, da se zahvaljujemo za to, kar prosimo. In Bog nam tega ne bo odrekel.
In tako je tista gospa po desetih dneh poklicala duhovnika in veselo sporočila, da je njena prošnja uslišana. Po desetih dneh. Kaj pa tistih dvajset let pred tem? Je bila molitev jalova? Da, marsikdo se spomni, kako dolgo je sv. Monika molila za spreobrnjenje svojega sina Avguština, ki je nato postal celo škof in znani cerkveni učitelj, v mladih letih pa je živel precej razvratno in pogansko. Večina pridigarjev bo rekla, da je zmagala zgolj njena vztrajnost. Da, a ne samo to! Vmes je morala nekaj spremeniti, ko je ugotovila, da sadov njene molitve ni in ni. Sicer bi lahko napačno sklepali, da bo Bog naše prošnje morda uslišal čez 20 ali 30 let. Tu je veliko odvisno tudi od naše slabotne narave – smo pripravljeni “odriniti na globoko” in opustiti naše običajne poganske vzorce, ki bolj spominjajo na magijo kot na pristno vero? Če začnemo z vero moliti, se stvari začnejo spreminjati zelo hitro. In hitro pride do prijetnih presenečenj.
In na tej točki se srečamo prav z zgornjim odlomkom. Jezus se sreča z zelo konkretno situacijo. Opravka ima z ribiči, ki izpirajo mrežo po celonočnem neuspešnem ribolovu. Enega od čolnov uporabi za svoj namen – učenje. Čoln mu je bil kot neke vrste prižnica, medtem ko so poslušalci sedeli na bregu jezera in ga poslušali. Jezus torej uporabi našo skromno naravo, naša skromna sredstva. Nato pa potrdi svoje učenje s čudežem – a spet na način, ko je potrebno človekovo sodelovanje. Simon Peter je zagotovo z velikim začudenjem sprejel naročilo, naj spet vržejo mreže. In si misli: ta človek se zagotovo ne spozna na ribolov, kajti če že ponoči, ko je rib več, niso nič ujeli, kako bodo sedaj, pri belem dnevu? Vendar Božja milost tu deluje v nasprotju s pričakovanim. Kar naenkrat povsem polne mreže, kar je Petra povsem šokiralo. In ga znova spomnilo, da Jezus pač ni kdorkoli. In kako reagira človek, ko se zave Božje prisotnosti? Postane ga sram lastne grešnosti. Vendar ga Jezus ne odbije, pač pa ga kot izkušenega ribiča povabi na novo vrsto “ribolova”, ki bi mu lahko rekli tudi “človekolov”. A ne za hrano, ampak za zveličanje. Kakšna radikalnost – pustili so vse in šli za Jezusom. Ko ni več dvoma, kdo me kliče, potem imam vse, kar sem gradil do sedaj, za “smeti”, kot bi dejal sv. Pavel.
Jezus nas torej vabi, naj v vsakdanjem življenju “odrinemo na globoko”, naj se ne zadržujemo zgolj na plitvini, v naših conah udobja, ki so velikokrat jalove in brez sadov. To pomeni: bodimo pripravljeni učiti se, kaj pomeni slediti Jezusu, ga spoznavati, navezati z Njim globlji odnos, spoznati, da je res živ. Morda bomo ugotovili, da smo morda za kakšno milost molili dolgo časa, a brez uspeha. Torej je bila ta molitev v neskladju s tem, kakor nas Jezus uči. In morda bomo tudi ugotovili, da vse te naše silne molitve za duhovne poklice morda ne izvirajo iz našega iskrenega namena. A ko bo vedno več ljudi na novo odkrilo Jezusa, bodo tudi potrebe po duhovnih poklicih narasle in bodo naše prošnje za nove duhovne poklice uslišane.
C. R.
