»Namen sinode je v navduševanju ljudi, da začenjajo sanjati, v kakšno Cerkev smo poklicani, da se razcveti upanje in utrdi zaupanje, da se povežejo rane, da se stkejo nove in globlje vezi, da se učimo drug od drugega, da gradimo mostove, da razsvetlimo razum, da ogrejemo srca in da okrepimo roke za skupno poslanstvo,« je o aktualni sinodi med drugim zapisal papež Frančišek.
Marsikatera župnija je v teh dneh ob tem odlomku ponudila tudi vprašanja oz. izhodišča za razmišljanja. Na primer: Kakšna je vaša »sanjska« slika prihodnosti Cerkve? Kakšno Cerkev prihodnosti želite? Kje so ovire za takšno Cerkev?
Vprašanja so zelo na mestu, pa vendarle marsikomu vzbujajo nelagodje. Namreč, na prvi pogled vse skupaj izgleda kot posvetovalni referendum, ki naj bi zajel čim širše množice ljudi – med njimi celo nekatoličane. Iz zbranih mnenj pa naj bi Sveti sedež nato oblikoval nekakšno novo vizijo Cerkve. In ker sinodalni proces že dlje časa poteka v Nemčiji, so sporočila, ki prihajajo od tam, precej nenavadna: mnogi katoličani tam sanjajo o Cerkvi, kjer bodo lahko zakonsko zvezo sklenili istospolni partnerji, kjer bodo duhovniško posvečenje prejele tudi ženske, itd. Toda če bi izhodiščna vprašanja, ki smo jih postavili zgoraj, postavili kakšnemu slovenskemu oddaljenemu katoličanu, bi verjetno dobili zelo podobne odgovore. In seveda je jasno, da pripadniki tradicionalnega toka znotraj Cerkve zavijajo z očmi že ob sami omembi sinode. Češ še en korak naprej pri uveljavljanju modernizma in razkroja nauka.
Tu je seveda prisoten tudi nesporazum. Sinoda seveda ni mišljena nek plebiscit, na katerem bi lahko poljubno odločali o spremembi nauka. Dejansko gre bolj za proces, ki bi nekoliko razrahljal in podrl nevidne zidove med hierarhijo in ljudstvom. Čeprav smo pričakovali, da bodo ti zidovi porušeni že z drugim vatikanskim koncilom, so nekako ostali. Morda tudi zaradi con udobja (tudi duhovnih), v katerih smo obtičali. Zagotovo bodo škofje v Sloveniji na mizo dobili tudi takšna revolucionarna sporočila, kot smo jih prej prebrali zgoraj. Vendar Cerkev ni parlament in tudi v teh časih glas ljudstva ni vedno enak glasu Boga. Poslanstvo sinode ni zgolj zbiranje mnenj, ampak tudi razločevanje in iskanje Božje volje. Zato se mora ta proces odvijati v sodelovanju med človeško naravo in Božjo milostjo, torej Svetim Duhom – kar je tudi neke vrste varovalka pred tem, da bi v sinodalnem procesu zašli na slepi tir prilagajanja svetu, na kar nas sicer opominja že sv. Pavel.
Vsekakor je prav, da imamo o Cerkvi svojo vizijo in svoje »sanje«, vendar moramo ob tem upoštevati tudi vidik človekove slabotnosti in grešnosti. Sicer se ta vizija nekako izrodi v fantazmo ter idealizem tiste vrste, češ kako bi bilo lepo, če bi bili vsi med seboj bratje in sestre, si podali roke… Vendar pa, ta svet (še) niso nebesa!
Na zadnjo nedeljo smo v evangeliju slišali Jezusovo povabilo »Odrini na globoko«. Če se namreč stalno zadržujemo v plitvem morju (kar je morda prispodoba naših con udobja), ne bomo mogli uresničevati tega, za kar nas Jezus kliče: narediti vse narode za Njegove učence. Ne vernike, ampak učence – to je precejšnja razlika. Doslej smo bili navajeni, da se naše krščansko izročilo, ne samo kulturno, ampak tudi duhovno, prenaša iz roda v rod. Torej, versko vzgojo prejmemo od staršev in jo seveda izročamo naprej svojim otrokom, ti pa jo bodo izročili naslednji generaciji – vsaj tako si mislimo. Zato se v naših utečenih občestvih o evangelizaciji doslej niti ni kaj dosti govorilo, saj je bilo vse tako samoumevno. A sedaj živimo v času, ko je izročilo, podedovano preko rodov, prešibko, da bi predrlo zidove močne sekularizacije. Po svoje je razumljivo, da se nekateri na takšne razmere odzivajo tako, da enostavno rečejo: treba se je prilagoditi svetu, skrajšati maše, kakšen del opustiti (da ne bo predolgo), pa morda »požegnati« kakšno istospolno zvezo… Seveda je jasno, da takšen odziv ne pelje nikamor, že zaradi tega, ker je svet (tisti brez Boga) vedno korak pred nami, ne more pa nam ponuditi tega, kar mi lahko ponudimo: živega Jezusa.
Kakšno Cerkev torej ‘sanjam’? Ob tem poskušam reflektirati pretekle izkušnje, tako pozitivne kot negativne. Zavedam se, da sem v lokalni, torej župnijski skupnosti zrasel v okolju, ki je bilo po duhovni plati precej ‘toksično’, če uporabim dokaj sodoben izraz. Bil sem tako rekoč idealen kandidat, da po birmi pomaham Bogu, c(C)erkvi in veri v slovo, saj so mi navsezadnje za to dali dovoljenje tudi domači. Rešil me je vpis na katoliško gimnazijo, kjer sem začel spoznavati lepoto krščanstva z drugega zornega kota. V vmesnem času se je novo srečanje s Kristusom zgodilo preko tednov duhovnosti v Stržišču. Nato pa, kot vrhunec, na seminarju za notranje ozdravljenje v Kančevcih. Do tistega trenutka nisem verjel, da Bog res aktivno deluje tudi dandanes in da osvobaja ter ozdravlja človeka v njegovih konkretnih težavah. Takšno izkustvo mi je odprlo nov pogled tudi na Cerkev, saj sem bil doslej nekako vzgojen v miselnosti, da če sem že v svoji koži nesrečen, potem je to zato, ker Bog hoče tako. Ko pa začnemo nekoliko poglobljeno brati in premišljevati Božjo besedo, pa vidimo, da temu ni tako.
Cerkev v moji viziji je torej Cerkev, kjer bomo sodelavci z vso resnostjo uresničevali Božjo besedo in ohranjali odprtost Svetemu Duhu, se učili moliti in v tem pomagali tudi drugim, kjer bodo pričevanja o velikih Božjih delih imela svojo vrednost, kjer bomo tudi omogočili ljudem, da doživijo Božji dotik, notranje ozdravljenje, osvoboditev. Za začetek morda tako, da bomo branje Božje besede (berila) vzeli skrajno resno – kajti ne beremo le zase, beremo za občestvo. Božja beseda morda prodreti v srca poslušalcev. In ovire za takšno vizijo? Predvsem naša lenoba.
G. B.
