Verjetno smo že kar malo pozabili, da smo veliko noč zadnji dve leti preživeli doma. Brez obredov, ki smo jih vajeni. Razen s televizijskih ekranov. Za spremljanje vigilije smo se morali nekoliko bolj potruditi, saj običajni televizijski programi tega niti niso omogočali.
No, nacionalna televizija pa nam je vseeno omogočila, da smo si na veliko soboto zgodaj popoldne ogledali blagoslov jedil iz mariborske stolnice (seveda brez navzočnosti ljudstva). In smo lahko s pomočjo obreda, ki ga je vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl, svoja jedila blagoslovili kar sami. Kdor se je pač za to odločil, se razume. Zadostovalo je samo, da si imel pri roki blagoslovljeno vodo.
Čeprav je blagoslov velikonočnih jedil pri nas že tako zakoreninjena šega, da si brez tega praktično ne predstavljamo praznovanja, pa velja spomniti, da smo Slovenci eden redkih narodov, ki smo tudi po drugem vatikanskem koncilu to obdržali. A za lepimi starimi navadami se skrivajo tudi pasti ritualizma, ki postaja čedalje bolj poganski. Zakaj? Poglejmo primer: na neki župniji, ki povezuje mesto in podeželje, je bilo v “predkoronskih” časih navada, da je imel župnik na veliko soboto samo v župnijski cerkvi kakih šest obredov blagoslova (in cerkev vedno nabito polna, kar se za mašo nikoli ni zgodilo), pa še dodatnih šest blagoslovov “na terenu”: pri kapelicah, križih… Kar pomeni, da se je na tisto soboto takole čez palec zbralo pri blagoslavljanju jedi kakih pet tisoč ljudi. Lepa številka, mar ne?
A pazite sedaj to. Koliko od teh pet tisoč ljudi je prišlo na vsaj eno od velikonočnih maš, vključno z vigilijo? Morda največ vsak peti od teh, to pomeni največ tisoč, k nedeljski maši pa jih od vseh skupaj redno prihaja največ 400. Seveda so to približni statistični podatki, ki pa vendarle nekaj povedo. Tudi o tem, da je velika noč za mnoge ljudi ne praznik življenja in vstajenja, ampak praznik blagoslavljanja šunke. Ja, malo trapasto se sliši, ampak žal je res. Marsikdo lahko pritrdi, kaj vse se dogaja po podružničnih cerkvah, ki so praviloma precej majhne, ampak se v njih nabere precej ljudi. No, nekateri samo odložijo svoje jerbase noter in se postavijo pred vhod, potem pa med obredom glasno klepetajo, tako tisti, ki bi radi spremljali obred iz zadnjega dela cerkve, skoraj ne slišijo, kaj duhovnik govori.
Ali zdaj razumete, zakaj je naslov tega članka tako provokativen? Da, obred blagoslova jedil se je skozi generacije močno profaniziral in tudi poganiziral. Postal je obvezen ritual za mnoge, ki imajo morda še nekaj odnosa do starih šeg in se jim zdi blagoslavljanje nekaj romantičnega, nekaj, kar “paše zraven”. Sami pa seveda ne verujejo in niti nimajo želje, da bi se približali Bogu. Seveda jih ne smemo obsojati, kajti v tem svetu, kjer zelo radi vlivamo novega vina v stare mehove, pač niso imeli priložnost, da bi se srečali z vstalim Gospodom. Je pa težava v tem, da je težko pričakovati, da bo nek župnik, ki morda upravlja tri župnije skupaj, sedaj “žegnal” tako kot v starih časih in opravil kakih deset blagoslovov na veliko soboto – ob praznovanju velike noči pa bo utrujen in brez glasu. In seveda, zaradi vseh teh blagoslovov jedi ne more v cerkvi imeti Božjega groba, ki je zato v posebnem prostoru ob cerkvi.
Zelo verjetno bo letošnja velika noč po dveh, treh letih spet dokaj “normalna”. In mnogi pričakujejo, da se bo tudi Cerkev znova vrnila k starim navadam. No, marsikje se res bo, ne pa povsod. Če smo kristjani morda vajeni, da molimo pred jedjo in blagoslavljamo jed, ki jo bomo zaužili, ne bi bilo nič narobe, če bomo izrekli blagoslov tudi nad svojo košarico z jedili. In jo pokropili z blagoslovljeno vodo. Saj je lepo oditi z jerbasom na kratek sprehod do bližnjega križa, kapelice ali podružnične cerkve, sploh če je sončna velika sobota in vse diši po pomladi. Ampak pozabljamo pa, da ne moremo duhovnikov kar po mili volji vpreči v voz naših con udobja. Res pa je – to pa lahko priznamo – da mnogi na ta račun verujejo, da je duhovnikov blagoslov vendarle močnejši od našega, laiškega. Če res verujejo?!
Čez slab mesec se bo začel postni čas, ki bo priložnost za premislek o lastnem spreobrnjenju. Predvsem pa o tem, kaj so v resnici naše cone udobja, katerim se nikakor ne moremo odpovedati. So res tako nujno potrebne? Premislimo.
C. R.
