Iz svetega evangelija po Marku (6,30-34): Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.
Ob branju tega odlomka se vam bo morda zazdelo, da je kot nalašč primeren za čas počitnic. Vsaj na prvi pogled. Iti v samoten kraj in počivati pa morda ne ustreza najbolje definiciji sodobnega preživljanja dopusta, kjer ves čas potrebujemo nekega površinskega “motilca”. Ljudje se namreč predvsem bojimo tišine, morda zato, ker se v tišini srečamo s seboj in svojimi omejenostmi, predvsem pa s svojimi resničnimi potrebami in navsezadnje z resnico o sebi. Zdi se, da se celo v naših krščanskih občestvih izogibamo tišini. Denimo pri češčenju. Ves čas se mora “nekaj dogajati”, da ljudje ne bi odplavali v svojo lastno notranjost.
A nekaj je jasno: če Jezus svojim učencem po končanem prvem misijonu naroči, naj se malo odpočijejo, potem vemo, da sta počitek in dopust v skladu z Božjo voljo. A kaj, ko so jih ljudje kaj hitro “zalotili” pri odhajanju in je bila njihova namera hitro pokopana, tako si niso mogli privoščiti niti nekega normalnega obeda. Jedro sporočilo pa se morda skriva v prepoznavanju temeljnih človekovih potreb. Ne vemo točno, kaj so množice iskale pri Jezusu, a v Janezovem evangeliju izvemo, da so bile njihove potrebe včasih tudi zelo trivialne – ob čudežni pomnožitvi kruha je bilo le malo takšnih, ki so res želeli iskati Božje kraljestvo, večina pa je iskala v glavnem (materialno) korist.
Zanimivo je, kako je evangelist zapisal, da so se Jezusu ljudje zasmilili, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja. In jih je začel učiti. In prav gotovo je tudi ob tej priložnosti delal številne čudeže, zlasti ozdravljenja in osvoboditve od vpliva hudih duhov. A tisti glavni temelj je vendarle poučevanje. Že prerok Ozej je izpričal, da se grehi in zablode dogajajo tudi zaradi pomanjkanja spoznanja: “Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja.” (Oz 4, 6a) Dandanes nam morda v Cerkvi primanjkuje prav kvalitetnega poučevanja o tem, kaj je resnična Božja volja in kako jo je mogoče izpolnjevati v vsakdanjem življenju. Ljudje v svojih potrebah tako iščejo poti do odrešenja drugje, pri mnogih zdravilcih, terapevtih in gurujih, ne da bi bili poučeni o nevarnostih takšnih poti. Lahko torej rečemo, da imamo tudi dandanes opravka z ljudmi, ki so kot ovce brez pastirja, torej prepuščeni sami sebi, svoji lastni iznajdljivosti. In že prvo berilo v tem smislu opominja malomarne pastirje, ki so svoje ovce prepustili sami sebi, a hkrati obljublja nove, boljše čase. In predvsem – nove pastirje. Ali ta Božja beseda morda ne namiguje tudi na sedaj aktualni čas selitve duhovnikov? Vendar ne izprašuje vesti samo njim, pač pa vsem nam.
Čeprav živimo v času, ki ovce in pastirje obravnava slabšalno, se moramo vseeno spraševati o tem, kje je tisti pratemelj našega življenja. Kaj mi pomeni Kristus? Kaj mi pomeni odrešenje? Ali odrešenje iščem pri Bogu ali pa menim, da se lahko sam odrešim, da le uporabim primerno tehniko? In navsezadnje, biti Jezusov učenec je biti veliko več kot zgolj nekdo, ki enkrat tedensko pride malo “pogledat”, kaj se pri maši dogaja. Smo se pripravljeni podučiti o tem, kaj je resnično Božje kraljestvo?
G. B.
