Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,1-8): Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«
Za sv. Janeza Krstnika velja, da je nekako znanilec adventa. Če smo ob prvi adventni nedelji še razmišljali o Jezusovih besedah o njegovem ponovnem prihodu, se naša pozornost usmerja k temu, da odpremo srca za prihod Gospoda. Vsi štirje evangeliji dejansko začnejo pripoved o Jezusu z nastopom Janeza Krstnika (pa pustimo ob strani dejstvo, da evangelist Janez, najmlajši od Jezusovih apostolov, svoj evangelij začne s prologom). Janez Krstnik je tisti, ki pripravlja pot Gospodu tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Že pred Jezusovim rojstvom je prepoznal bližino Odrešenika, ob Marijinem obisku pri Elizabeti.
A če dobro pogledamo prerokbe, ki jih omenja evangelist Marko, lahko opazimo, da se prvi del pravzaprav nanaša na vrstico iz knjige preroka Malahija: »Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?” (Mal 1, 1-2a) Besedo “angel” moremo tu razumeti kot besedo “glasnik”. Ne gre torej za angele v tistem ožjem pomenu. In Janez Krstnik – posebej se ga spominjamo 24. junija in 29. avgusta, torej ob rojstnem in smrtnem dnevu – je dejansko tisti glasnik, ki pripravlja pot Gospodu. Pozival je ljudi k spreobrnjenju, potem ko je prišel iz puščave. Njegov način govora je bil maziljen s Svetim Duhom, da je pretresal srca ljudi. Zato so prihajali k njemu in se dali krstiti. To je bil krst v odpuščanje grehov, lahko bi ga primerjali z zakramentom spovedi. Ker je tako močno nagovarjal ljudi, so bili mnogi pretreseni, podobno kot množice ob nagovoru apostola Petra kmalu po binkoštih, ko so ga spraševali: “Bratje, kaj naj storimo?”
Janez, ta asketski človek, ki je bil že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom, je krščeval v Betaniji onkraj Jordana (danes se ta kraj nahaja v Jordaniji, torej na vzhodnem bregu reke Jordan). Njegovo oznanilo povezuje Jezusa z vsemi obljubami Stare zaveze. Jezusa niti še ni poznal, ko je oznanjal, da prihaja Mesija in da je že tu, sredi med nami. Oznanilo se dogaja v puščavi, v tem okolju bo kasneje Jezus doživljal prve napade skušnjavca. Puščava je prostor samote, odsotnosti življenja. Jezus je tisti, ki spet prinaša življenje, nas obnavlja. Janezovo oblačilo – kamelja dlaka – namiguje na to, kako sta Adam in Eva po grehu prejela oblačilo iz živalskih kož, potem ko sta grešila. Namiguje tudi na Jakobovo prevaro, s katero je bratu dvojčku Ezavu vzel blagoslov za prvorojenca. To, kar je znak greha, sedaj postaja blagoslov. Usnjen pas Janeza povezuje s prerokom Elijo (prim. 2Kr 1,8), saj nastopa z Elijevim duhom in mnogi so ga povezovali z Elijo. Pas nima samo funkcije, da utrjuje oblačila, ima tudi močan simboličen pomen, kajti Bog preroka “z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti” (2Sam 22,33). Groba oblačila pomenijo Janezov poziv k askezi, pokori in spreobrnjenju, hranjenje s kobilicami in divjim medom pa odvisnost od Božje previdnosti, saj ima Janez telesno hrano zgolj to, ki jo ima na voljo v divjini.
A glavnina Janezovega nastopa je v tem, da sam sebe ne postavlja na prvo mesto, pač pa v službo Tistega, ki prihaja. Janez namreč krščuje z vodo, Jezus pa s Svetim Duhom. Janezu je ta resnica razodeta prav po Svetem Duhu, ki ga napolnjuje. Krst v Svetem Duhu je za sodobne kristjane sicer dokaj neznan pojem, vendar moramo zanj prositi. Pripraviti moramo svoja srca za to, da se nas Sveti Duh dotakne, da doživimo globoko izkustvo Božje navzočnosti in delovanja, nove binkošti. Adventni čas je pravi čas za to, da se pripravimo na to novo rojstvo, po katerem je hrepenel pismouk Nikodem (prim. Jn 3), da bi mogli tudi božični praznik doživeti Jezusovo rojstvo v svojem srcu.
C. R.
