Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,26-38): Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«
Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Ne bomo izgubljali veliko besed ob tem odlomku, ki nam je dobro znan in predstavlja središčnost našega odrešenja. Bog se je namreč učlovečil zaradi našega odrešenja. In tu je bila Marija tista, ki je tem načrtom izrekla svoj DA.
Od četrtega adventnega tedna je letos ostala samo nedelja. Morda je tudi zato ta duhovna misel nekoliko krajša kot ponavadi. A vendar, čeprav se nam zdi, da smo ta odlomek slišali že tisočkrat, vedno znova odpira nova obzorja. Tudi to denimo, da Bogu ni nič nemogoče ter da Jezusovemu kraljestvu ne bo konca. V času, ko doživljamo tudi zmedo in bolečino, ko nismo več prepričani, ali je vesoljna Cerkev na pravi poti, je pomembno poudarjati to pomembno resnico, da ima Bog vedno zadnjo besedo.
Angelovo oznanjenje se zgodi v konkretnem času, na konkretnem kraju, v konkretnih okoliščinah. In ne gre za mit. Prav nasprotno. Bog s tem dogodkom vstopa med ljudi tako, da prevzame nase podobo hlapca. In sodeluje s človeško naravo – s privoljenjem Marije se rodi dete, torej nemočno bitje, ki pa nosi ime “močni Bog”. Njegova moč je v tej slabotnosti, ki jo prevzame nase. Tu ni več romantike, saj gre v hudo suženjstvo za nas, da vzame nase težki les in s krvjo izmije ves naš greh. In ni potrebno drugega, kot da njegovo slabotnost sprejmemo v ponižnosti, če je sam Bog ravnal tako ponižno, da je poslal Sina, ki želi zadostiti Božji pravičnosti in vzeti nase kazen.
C. R.
