Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,21-30): Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
Verjetno ste že opazili, da je Božja beseda te nedelje dejansko nadaljevanje tega, kar smo slišali že prejšnjo nedeljo, ki je bila tudi nedelja Božje besede. Pravzaprav je vsaka nedelja tudi nedelja Božje besede – če smo Besedi pripravljeni prisluhniti, jo v srcu sprejeti in jo uresničevati. Ali, kot bi rekli svetopisemski pisatelji, »ohraniti«. Saj poznamo Jezusovo priliko o sejalcu – semena padajo povsod, a le en del semen bo vzklil, iz njih bo kaj zraslo in bodo na koncu prišli tudi sadovi. Najprej se moramo sami odločiti, ali želimo biti plodna zemlja. In to je tudi glavna tema tokratnega odlomka, ki predstavlja nadaljevanje Jezusovega obiska v domačem Nazaretu.
A preden se posvetimo vsebini tega odlomka, naredimo en tak mini premislek o tem, kdo je Jezus. Kdo je Jezus zame? Ga poznam? Je to zgolj zgodovinska oseba ali niti to ne? Dobro, morda smo hodili k verouku in vemo, da je Božji Sin, da je Odrešenik. Toda kaj je Jezus zame osebno? Ga sploh sprejemam? Je lahko kaj več od nekih golih, na trenutke romantičnih (Božič), na trenutke pa zelo duhomornih (Veliki petek) pripovedi o njegovem življenju? Če rečemo, da je Bog in »enega bistva z Očetom«, hkrati pa zremo v njegovo človeško upodobitev na raznih slikah, podobicah in ikonah, je torej res več kot navaden človek?
Sedaj se spet nekoliko ozrimo v jedro zgornjega odlomka. Kot smo slišali in brali prejšnjo nedeljo, je Jezus prebral zvitek iz knjige preroka Izaija. Ta odlomek se nanaša na bodočega Mesijo, ki so ga Izraelci željno pričakovali. Mesija pomeni »maziljenec« (in beseda Kristus, hr. Hristos, pomeni prav to), čeprav so bili tedaj tudi kralji maziljeni z oljem. Toda ta maziljenec, ki ga obljubljajo preroki, je nekaj veliko več od navadnega zemeljskega kralja. Zato so si ga mnogi začeli razlagati povsem politično – da bo veliki osvoboditelj, ki bo rešil Izraela njegovega jarma, zlasti okupatorskih Rimljanov. Torej, povsem zemeljska in nič kaj duhovna vizija bodočega Božjega poslanca, za katerega si še zdaleč niso mogli predstavljati, da bo celo Božji sin. Še najmanj pa, da bi Mesija izšel iz vrst preprostega ljudstva (am-ha-arec) in to iz Galileje, iz revnega Nazareta, od koder ni moglo priti nič dobrega, kot je nezaupljivo dejal eden od dvanajsterih Natanael (alias Bartolomej).
Marsikdo bi pričakoval, da bi Jezus, ki končno spet obišče domači Nazaret (in se je medtem med Nazarečani že razširil glas o njegovih čudežih), tam naletel na veliko odobravanje – saj veste, tako kot denimo športnik, ki na olimpijskih igrah (ja, vsak čas bodo!) osvoji zlato medaljo in mu rojaki doma pripravijo veličasten sprejem. Vendar tokrat ni tako. Jezusova beseda, ko potrdi izpolnitev Izaijeve prerokbe prav tukaj in zdaj, da, v revnem Nazaretu, najprej izzove tisto sveto začudenje, ko iz ust nekoga slišiš nekaj, kar ne bi pričakoval – v dobrem pomenu besede. Vendar so na dan brž udarili predsodki. Pa, saj je vendar Jožefov sin, saj ga vsi poznamo, eden od nas je, navaden delavec je, delal je v Jožefovi tesarski delavnici, poznamo njegovo mater, poznamo njegove sorodnike, ni hodil v nobene šole! Zakaj bi prav on moral biti »nekaj več«?? Zakaj pa ne naš otrok? Je naš kaj manj vreden?? In takoj je udarilo na dan to, kar je v takih trenutkih pričakovano: nejevera, nejevolja, nevoščljivost, zmrdovanje, češ za koga se pa ima ta proletarec, naj gre nazaj v delavnico delat, od tam je prišel. Vseeno pa so si zbrani Jezusovi rojaki zaželeli videti kakšen čudež. Da vidimo, če je res tako poseben ali se samo dela.
In ker se je izkazalo, da so bila srca Nazarečanov zelo trda in prav nič dovzetna za Božje obljube, ker je prvotno začudenje hitro prerasla značilna človeška slabost, je moral Jezus svojim rojakom povedati prav nič prijetno resnico o njihovi neveri, ki se pač ujema že s tradicionalno navado, da tudi njihovi predniki niso radi sprejemali prerokov, ki so izšli iz njihove srede, saj so preroke praviloma preganjali in pobijali. In da je to podkrepil, je Jezus svojim rojakom navedel, kaj se je dogajalo v času prerokov Elije in Elizeja. Kar je bilo dovolj, da so se razsrdili in ga hoteli celo ubiti! Vendar še ni prišla njegova ura, zato se je izmaknil njihovim rokam in odšel. To je bilo dokončno slovo od domačega Nazareta, ki je svojega slavnega prebivalca zavrgel in poteptal. Ostala mu je zvesta edino mati Marija ter trije od njegovih sorodnikov, ki so sprva zelo dvomili – vendar so bili nato vključeni v dvanajsterico apostolov: Simon, Juda Tadej in Jakob mlajši.
Božja beseda torej lahko v nas sproži zelo nasprotujoče si reakcije. Iz tega morda prepoznamo, kakšnega duha smo. Ko danes v družbi opazujemo velikokrat brezumno besnenje proti veri, Cerkvi, duhovnikom in celo samemu Bogu, se lahko vprašamo, zakaj se vse to dogaja, da »ljubezen ni ljubljena«, kot je jokaje priznal sv. Frančišek Asiški. Je morda to znamenje, da tudi tisti, ki smo sicer redni obiskovalci nedeljskih maš, znamenje, da odrinemo na globoko? Morda pa smo preprosto preveč vpeti v vsakdanjo rutino, celo pri domačem bogoslužju, in bi nam prav prišla kakšna ščuka, ki jo vržejo v ribnik z lenimi krapi. Ker sami pogosto ne verjamemo preveč temu, kar govori domači župnik, kar pravijo naši škofje.
V premislek:
Kdo je zame Jezus? Ali verjamem, da je on izpolnitev vseh Božjih obljub in da je prišel na svet tudi zato, da plača ceno mojega odrešenja?
Molitev:
Jezus, naj bo moje srce odprto za Tvojo besedo. Okrepi mojo šibko vero.
C. R.
