Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,49-53): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!
Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«
Ni ravno prijetno brati nekaterih Jezusovih napovedi. Morda zato, ker nam podirajo nekatere stereotipne predstave o krščanstvu kot o nečem, kjer velja, da se imamo vsi radi. Vendar ta svet niso nebesa. Na tem svetu se “vladar tega sveta” silovito upira odrešenju. Zato prihaja do preganjanj, zasmehovanj, nasprotovanj, izrinjanja Boga iz javnega življenja. To se je najbolj pokazalo, ko so Jezusa prijeli, ga mučili in pribili na križ. A nekaj podobnega se je že dogajalo s starozaveznimi preroki. Kdor je oznanjal resnico in svaril, ni bil dobro sprejet. Mnoge preroke so pobili ali preganjali.
Kaj je ta Jezusov “ogenj”, ki naj bi ga vrgel na zemljo? Pogosto govorimo o gorečnosti kot o nasprotju mlačnosti in apatičnosti. Blaženi škof Slomšek ni zaman zapisal, da kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti. In velja tudi to, da ko goreča polena damo narazen, zelo hitro ugasnejo. Tudi zato je pomembno, da občestvo skupaj goreče oznanja evangelij. In ta ogenj, o katerem govori Jezus, je v resnici ogenj Svetega Duha. Prerok Jeremija je celo pisal o “ognju v kosteh”, sv. Janez Krstnik pa o krstu v Svetem Duhu ter ognju, kar mnogokrat niti ne opazimo, ker morda tega ne razumemo.
Jezus mora prejeti krst – tako sam pravi. Beseda “krst” ni naključna, kajti grška beseda za krst dejansko pomeni potopitev in z njim ponovno vstajenje. Prvo krščevanje v vodi je dejansko izgledalo tako, da se je krščenec potopil in iz vode izšel kot novi človek. To je dejansko podoba Jezusovega vstajenja. Jezus je bil s smrtjo na križu “potopljen” v grob in je iz njega spet vstal. Šel je v smrt in iz nje izšel poveličan. Čas do tega dogodka je za Jezusa stiska. In tudi za nas velja, da smo v pričakovanju nebes, ko bo stari svet minil. Kajti takrat bomo prejeli ta poslednji krst – prehod iz starega zemeljskega v tisti vek, ki ne bo nikoli minil. To bo doba po ponovnem Jezusovem prihodu v slavi in ko bo v naših srcih nastopil resnični in večni mir. Tisti mir, ki ga daje samo Bog.
Za zdaj pa na zemlji nimamo miru. Jezus tu govori o tistem zemeljskem, lažnem miru. Čeprav je drugje oznanil “Svoj mir vam dam” – a ne, kakor ga daje svet. Njegovo oznanilo sproža nasprotja in upore, celo znotraj družin. Odločitev za Jezusa pomeni tveganje, da bomo v družini zavrženi, toda postaviti Jezusa na prvo mesto je tu odločilnega pomena. Lahko da bomo celo osamljeni v lastni družini. Toda to ni nič v primerjavi s tem, kar bomo prejeli s tem, ko se odločimo za Jezusa z vsem srcem.
C. R.
