Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,21-28): V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici v Galileji.
Prvi del Jezusovega javnega delovanja se dogaja v Kafernaumu, mestecu ob Galilejskem oz. Genezareškem jezeru. Jezus si za prvi kraj svojega poučevanja izbere tedaj že uveljavljeno strukturo tedanjega judovstva: sobotno bogoslužje v shodnici oz. sinagogi. Tam se je vsako soboto brala božja beseda (Stare zaveze). To pomeni, da se je na tem dogodku zbralo veliko ljudi, ki je moglo slišati tudi Jezusovo oznanjevanje, prvotno njegov komentar k prebrani besedi. Sinagoga, ki je dejansko neke vrste “skupščina” in “kongregacija” (kar označuje tudi stari hebrejski pojem “qahal”, iz katerega je izpeljan grški kasnejši izraz “ekklesia”, to je Cerkev), je tudi prostor poučevanja, razlage Božje besede. Jezus tu vstopi v vlogo učitelja, kar pomeni, da je kafernaumska stolnica očitno dovolj svobodna, da lahko o besedi spregovori tudi “navaden tesar”.
Evangelist tu poudari, da so ljudje strmeli, ker Jezus nastopa povsem drugače kot običajni pismouki, ki se sklicujejo na stare avtoritete, kot je denimo Mojzes. Jezus tu nastopa z neposredno oblastjo (gr. exousia). Izvirni grški pojem ima širok pomen: pomeni lahko avtoriteto, oblast, moč, licenco. Ker izvirna oblast pripada samo Bogu, je pojem povsem na mestu. Jezus tu nastopa z močjo in oblastjo, ki mu v resnici pripada. Navsezadnje že v Matejevem evangeliju že uvodoma v znamenitem govoru na gori zasledimo nauk z oblastjo, ko Jezus citira starozavezne zapovedi in jih dopolnjuje z lastno avtoriteto (“…jaz pa vam pravim …”).
Vendar evangelist ne omenja, kaj se je na dan, ko je zapisal ta odlomek, bralo, in kaj je takrat točno povedal Jezus. Navaja samo, da Jezus poučuje v moči svoje lastne avtoritete, ki mu jo je lahko podelil samo Oče. Kot dokaz za to pa evangelist navaja dokaj izreden, tako rekoč senzacionalen dogodek: med ljudstvom je bil vsaj en obsedenec s hudim duhom. Pazite: ne gre za duševno bolnega človeka – nekdo, ki bi imel zgolj psihične probleme, ne bi mogel Jezusa prepoznati kot Božjega Sina. Ljudje Jezusa še niso poznali, njihova mesijanska pričakovanja so bila velikokrat povsem zemeljska, obljubljeni m(M)esija (tj. maziljenec) še ni pomenilo istovetenja z nekom, ki je več kot človek. Nasprotno pa so hudi duhovi Jezusa poznali in preko ljudi, ki so jih obsedli, naglas razglašali Jezusovo resnično identiteto, kar je predstavljalo za Jezusov misijon med Judi precejšnjo težavo. Starozavezne predstave Judov o Bogu niso dohitevale božjih načrtov o učlovečeni Besedi. Če bi se Jezus že v začetku razodel prav kot “Božji Sin”, bi s tem tvegal najmanj množični linč.
Morda samo kratek ekskurz: v tistem času so med Judi živeli tudi takšni, ki so imeli zaradi stika z okultnim, zaradi urokov in prekletstev velike težave, saj so postali duhovno zvezani, celo obsedeni. “Nečisti duh” je pomenilo veliko duhovno onesnaženje tega človeka, ti duhovi (demoni) pa so pripadali kraljestvu tistih, ki so se Bogu upirali, torej hudiču in njegovim angelom. Tudi dandanes eksorcisti lahko pojasnijo, da ljudje, kjer jim nečisti duh (demon) prevzame oblast nad njihovim duhom in telesom, lahko človek govori pod oblastjo hudega duha. Prav zato je Jezusov prihod v shodnico takoj izzval človeka z nečistim duhom. Nečisti duh v njem je trepetal, ker je vedel, da lahko Jezus pokonča. Zanj je bil dogodek na križu, ki je sledil kasneje, že sedanjost. Jezus nečisti duh prepozna ne samo kot “Nazarečana”, ampak tudi kot “svetega od Boga” (ὁ ἅγιος τοῦ θεοῦ).
Vendar Jezus prav tu uporabi svojo oblast in potrdi to, kar je povedano že uvodoma. Ne gre več samo za nauk z oblastjo, ampak za polno izvrševanje oblasti. Jezus nečistemu duhu ukaže, naj umolkne in naj zapusti tega človeka. Ob demonski manifestaciji – tresenje in vpitje – demon zapusti človeka. Čeprav nerad, mora ubogati. Gre namreč za avtoriteto od samega Boga. Četudi se zaklinja, da ne bo služil – “Non serviam.” – mora ubogati. Ta dogodek pokaže, da je Jezusov nauk z oblastjo resničen. Gre za izreden dogodek, senzacijo – seveda v očeh ljudi. Ni namreč običajno, da bi nečisti duhovi odhajali na direkten ukaz nekoga. To je za navzoče pokazatelj, da je sredi med njimi nekdo, ki ga še ne poznajo, vendar očitno v njem deluje božja moč. Kot vemo, so Jezusu kasneje celo pripisali povsem absurden in nelogičen očitek, da s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove, kar pa je pomenilo norčevanje iz njegove božanske avtoritete – in je Jezus ob tem spomnil, da gre tu za kletev proti Svetemu Duhu, torej zakrknjenost in zaprtost za božje delovanje. In dokler pri tem vztrajamo, nam ta greh ne more biti odpuščen.
Ob tem naj spomnimo, da je Jezus tudi nam dal pooblastilo, da v njegovem – Jezusovem imenu – molimo za ozdravljenja. Jezusovo ime rešuje.
C. R.
