Iz svetega evangelija po Mateju (22,34-40): Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
Verjetno med nami ni nikogar, ki ne bi poznal desetih božjih zapovedih. Prvotno so bile zapisane na dveh kamnitih tablah – seveda dvakrat, kajti prvič je Mojzes zaradi zlatega teleta tabli od jezi razbil. Zakaj dve tabli, od katerih ima ena samo tri zapovedi, druga pa ostalih sedem? Prva tabla se nanaša na odnos do Boga, druga pa na odnos do sočloveka. In kot beremo v pismih apostola Janeza, je nemogoče ločevati ljubezen do Boga od ljubezni do sočloveka. Eno predpostavlja drugo. In obratno.
Jezus, ki je dal na predvečer svojega trpljenja novo zapoved o medsebojni ljubezni, pravzaprav niti ni povedal kakšne zelo revolucionarne zapovedi. Vendar je novost zapovedi, da se ljubimo med seboj, prav v tem, da sočloveku dajemo tisto ljubezen, ki jo prejmemo od Boga. Jezus na novo zajame dve temeljni zapovedi naenkrat. In to prav te dve iz navedenega odlomka. Farizeji so ga tu skušali z vprašanjem, ker so vedeli, da je v judovsko izročilo kasneje prišla še cela vrsta zapovedi, pravcati kodeks, ki močno presega okvir osnovne deseterice zapovedi (dekaloga). In če kršiš eno zapoved, kršiš vse. Torej so vse enako pomembne? Zadrega ob tem vprašanju je bila velika in farizeji so iskali priložnost, da bi Jezusa ujeli v besedi, to bi jim lahko uspelo tako, da bi ga zasačili, kako daje večji poudarek na eni zapovedi kot na ostalih, ki se tičejo obrednih predpisov (in zagotovo je kasneje človeško izročilo dodalo svoj delež).
Jezus v odgovoru postavi prioritete. Citira iz Stare zaveze dve zapovedi, ki predstavljata fundament vsem ostalim. Če ni ljubezni do Boga in do bližnjega, je izpolnjevanje ostalih zapovedih zgolj in samo proceduralna pravičnost. Ki je morda nekakšna zasilna rešitev v dobi, ko si zaradi etične skepse in relativizma vsak sam postavlja moralne norme, da se sistem vendarle ne bi preveč zamajal (da, sloviti filozof John Rawls bi vedel kaj povedati o tem). Toda Jezus je farizejem neštetokrat že povedal, da je legalizem premalo, saj je vreden toliko kot magija – vse žgalne daritve, ki jih opravimo, ne morejo zapolniti vrzeli, če v nas ni ljubezni do Boga in do bližnjega.
Vseeno pa velja spomniti, da je za Jezusa ljubezen do Boga največja in prva zapoved. Vendar pripominja, da je druga prvi “enaka”. Torej enako močna in povezana v vzajemnosti. Kajti, kot bi dejal apostol Janez, je Bog ljubezen. Bog je prvi, ki nas ljubi, mi na to ljubezen lahko samo odgovorimo. Noben še tako hud grešnik ni izključen iz te ljubezni, razen če se sam povsem svobodno izključi.
C. R.
