Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,25-30): Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Kako znan nam je ta evangelijski odlomek. Navsezadnje smo ga prejšnji mesec slišali tudi ob prazniku Jezusovega presvetega Srca. A morda je že to nenavadno, da najdemo ta odlomek le v Matejevem evangeliju in še to “izven konteksta”. Matej je namreč po osnovnem poklicu cestninar, dobro je razumel Jezusov klic, naj mu sledi, kot izraz neizmernega Božjega usmiljenja. Prav ta Jezusova molitev, ki nagovarja Očeta, odstira del skrivnostnega odnosa med Sinom in Očetom. Očeta najprej nagovarja kot “ti”, nato pa v tretji osebi, kar kaže na to, da je svetopisemski pisatelj tu očitno združil več besedil, morda izluščil temeljno Jezusovo sporočilo. Jezus namreč prihaja kot poslan od Očeta, iz mnogih odlomkov lahko zaslutimo skrivnostnost njunega odnosa, ki je predvsem odnos ljubezni. Dokler smo na tem svetu, lahko samo slutimo ta odnos, šele ko bomo Boga smeli gledati, bomo dokončno deležni te velike ljubezni, ki jo je Bog razodel tudi preko Jezusovega srca. In mnogi modreci tega sveta pravzaprav ne razumejo te ljubezni, saj skušajo to razložiti po svoje, po človeško – tudi zato je Bog to najprej razumel “malim”, ljudem preprostega srca. Spomnimo se primera sv. Bernardke Lurške, komaj pismene deklice, ki je domačega župnika prepričala, da se ji je prikazala lepa gospa, ki se je predstavila kot “Brezmadežno spočetje” (o katerem sama ni vedela ničesar).
Na tem svetu smo utrujeni in obteženi – to si moramo priznati. A vendar se nekako otepamo tega, da bi se zatekli k Jezusu, pri katerem je resnični počitek, ki je predpodoba tistega končnega počitka “večnega sedmega dne”. Stvarstvo še ni dovršeno, še ni popolno – ob koncu sveta se bo zgodilo njegovo poveličanje, ko bo še zadnji sovražnik položen pred Jezusove noge. Že telesna smrt človeka je dejansko vstop v ta počitek, če izreče Bogu svoj DA. A že na tem svetu nam Jezus daje občutiti predokus tega. Mi se tega otepamo, češ da nam življenje po evangeliju prinaša samo obveznosti in bremena. Da, nekaj od tega že drži, ampak Jezus prav zaradi tega pove, da je njegovo breme lahko. Lahko smo zaradi pripadnosti Jezusu zaničevani, iz nas se norčujejo, nas imajo za maloumne. A ko nosimo križ za Jezusom, ko sprejemamo Njegovo voljo, križ postane lahek. Še več, postane orodje zmage. In zakaj ne bi vsakdanjih tegob, ki jih je že tako veliko, darovali Jezusu? Presenečeni bomo, kaj lahko iz tega nastane – predvsem veliko lepega.
In ko se učimo od Jezusa, ki je krotak in v srcu ponižen, mu kot resnični Jezusovi učenci postajamo podobni – postajamo nosilci pravega miru, smo znamenje za ta svet, pričevalci, ki smo povabljeni, naj vse narode naredimo za Jezusove učence.
C. R.
