Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,41-51): Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Kar že nekaj tednov zapored spremljamo dramo, ki se je začela z Jezusovo pomnožitvijo kruha. Seveda, še en veliki čudež, ki je sprožil osuplost in občudovanje. A kaj, ko so bila srca ljudi odprta le za kruh in igre, ne pa za tisto resnično preobrazbo, o kateri smo premišljevali že dva dni nazaj, ob prazniku Jezusovega spremenjenja na gori. In tu se znova zastavlja vprašanje, kaj je tista prava in resnična človečnost – ali ostati zgolj pri naravi in si domišljati, da se že po svoji naravi lahko zveličamo (kar je strašna zmota) ali pa iti preko svojih vsakdanjih potreb, to pomeni zahrepeneti po nečem več. Omenili smo že tisto razliko med množicami in dvanajsterimi, pa še med njimi se je tisti, ki naj bi jim bil kasnejši voditelj, prepustil skušnjavi, da išče to, kar je človeško, in ne to, kar je Božje. Dandanes množice, tudi slovenske, derejo ali vsaj preko zaslonov spremljajo velike športne dogodke, pa naj bo to Tour de France, evropsko nogometno prvenstvo ali pa olimpijske igre v Tokiu. In se iskreno veseli uspehov naših športnikov. S tem ni nič narobe. Toda vprašati se moramo, kaj bomo od tega imeli v življenju. Evforija po medaljah se bo namreč kmalu polegla in izpuhtela kot mehurčki v kozarcu s penino. Saj najbrž zato vemo, kaj je mislil sv. Ignacij Lojolski, ko je omenjal »šampanjsko veselje«. Tisto, ki hitro pride (ne da bi zanj imeli posebne zasluge) in hitro poide. Easy come, easy go.
Žalostna resnica je, da si ljudje svojega mnenja o določenih stvareh in ljudeh skoraj nikoli ne ustvarjamo sami, ampak pod vplivom tistih, ki imajo nekaj več vpliva in predstavljajo to, kar v novodobni »slovenščini« imenujemo mainstream, glavni tok. V Jezusovem času zagotovo še niso poznali niti tiska, kot ga poznamo danes, kaj šele interneta, a princip je bil zelo podoben – vedelo se je, kdo sodi v tisto elito, ki določa mnenje ljudi, zato so člani velikega zbora, razni pismouki in pripadniki višjih slojev dokaj pogosto pohajali med t. i. navadnimi ljudmi (am-ha-arec po hebrejsko) in jim sugerirali, kaj morajo misliti. In lahko si mislimo, da prav ti elitneži, sestavljeni iz farizejev, saducejev, herodovcev in na drugi strani celo uporniških sikarjev, niso imeli ravno najboljše podobe o Jezusu. Evangelist Janez jih, morda z današnjega stališča nekoliko krivično, preprosto imenuje »Judje«. Ki so celo ponavljali tisti očitek iz časa, ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju in so se nejeverno spraševali, kaj vendar govori o sebi, če sami vedo, da prihaja iz družine ne preveč izobraženega rokodelca Jožefa. Čeprav je Jezus že dejal, da »blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj«, so se nad njim spotikali (da, »škandalizirali«), češ, kako mora sebe imeti za »kruh, ki prihaja iz nebes«. Da, lahko jim oprostimo to nevednost in nezmožnost dojemanja Jezusovih besed, saj so vendar hrepeneli samo po zemeljskem, po človeškem, ne pa tudi po Božjem. Celo verjeli so, da je njihovim očetom dal Mojzes kruha jesti, ne pa, da je bilo to Božje delo, ker nebeške mane pač ni Mojzes sam napekel, mar ne?
A tu Jezus svojim poslušalcem že predloži naslednjo lekcijo – kdor želi biti poučen o Očetu (le kdo je to, saj niso nikoli Boga imenovali za očeta?), mora priti k Jezusu, ki je nato tudi apostolu Filipu po zadnji večerji dal podoben poduk o svoji istovetnosti (in istobitnosti, ki jo izpovedujemo vsako nedeljo in slovesen praznik ob molitvi vere) z Očetom. Jezus preko tega besedila tudi nam vsem sporoča, da smo celo življenje poklicani k temu, da se damo podučiti. Kdor zase misli, da ve vse in da ne potrebuje več poučenosti, je dejansko slep. Že iz naslednjih besed je tudi jasno, da je poduk potreben ne samo zaradi nerazumevanja – spomnimo se, kakšna vprašanja je Nikodem postavljal Jezusu ob svojem nočnem obisku – ampak tudi zaradi tega, da človek odpre svoje srce za to, da dojame bistvo Božjega sporočila in se ne ustavlja samo pri plehkem črkobralstvu. Celo sodobna krščanska skladba vsebuje verz »Odpri mi oči srca, rad bi te videl«. Ko se odpre srce, se dogajajo čudeži.
Poslednji stavki tega odlomka torej spregovorijo o bistvu evharistije. Jezus se vnaprej daje v hrano. Istoveti se s kruhom, ki je prispodoba vse hrane, ker je morda najbolj vsakdanji (no, to prošnjo ponavljamo že v molitvi Očenaš), ta kruh pa je hkrati tudi meso. Da ne bo spet kakšnih napačnih razumevanj in namigov na ljudožerstvo – Jezus svoje telo tu že izroča na žrtvenik, to pa na veliki petek ni več oltar, kot smo ga vajeni, ampak križ, ki je bil takrat znamenje prekletstva. Le malo pred tem izroči učencem kruh, ki je že Njegovo Telo. Preko tega ostaja večno navzoč vse dni do konca sveta, kot nam je obljubil. Tu se bo marsikdo vprašal, zakaj govori Jezus o tem, da tisti, ki ga uživa, ne bo umrl, če pa vemo, da vsi ljudje umremo. Toda telesna smrt je zgolj prehod v večno življenje, če pa smo duhovno mrtvi in zavračamo duhovno hrano, potem smo sami sebe obsodili na večno smrt. Jezus nas torej s temi besedami uvaja v skrivnost evharistije in nam izprašuje vest, kaj nam pomeni sveta maša, kjer nas hrani tudi s svojo Besedo.
Naj končamo s pesmijo patra Antona Nadraha, ki je postala tudi himna slovenskega evharističnega kongresa leta 2010:
Jezus, Božji Kruh si za življenje,
stalno se daruješ za ljudi.
S svojim svetim nas Telesom hraniš,
z nami bo do konca dni.
Hvala, ker med nami bivaš,
upanje nam v srca vlivaš.
S svojim naukom nas učiš,
z Božjim Kruhom nas živiš.
Jezus, ti postavil si daritev,
smrti in vstajenja je spomin.
Vir in višek našega življenja,
ga spreminja do globin.
Jezus, pot resnica in življenje,
v svetem Kruhu vedno si navzoč.
Vsi veseli glasno te slavimo,
večna sreča boš nekoč.
G. B.
