Z včerajšnjo zorno mašo na Križevcu – na tem hribu je maša sicer le še na nedeljo pred praznikom povišanja sv. Križa – se je končal letošnji festival mladih v Medžugorju. Že 32. po vrsti. In po lanskem okrnjenem programu znova v časovno (skoraj) polni izvedbi.
Čeprav statistično festival ni ponudil kakšnih presežkov – pandemije covid19 še ni konec, zato so kontrole na mejah pač nujne in se je nemogoče prebiti v BiH brez testa ali potrdila o cepljenju, čeprav mask na samem festivalu sploh ni bilo mogoče opaziti – , je bil prostor okoli zunanjega oltarja (vsaj zvečer) znova povsem zapolnjen z mladimi (in malo manj mladimi) udeleženci, ki so združevali prijetno s koristnim. Dokaz, da je iz gorčičnega zrna, ki je bilo posejano 1990 (po nekaterih podatkih že leta 1989), zraslo veliko drevo. Tistega davnega leta je pater Slavko Barbarić v znamenitem velikem zelenem šotoru, ki se je nekdaj nahajal poleg sedanje dvorane sv. Janeza Pavla II. nedaleč od cerkve, začel veliko avanturo, ki je imela sprva skromno zasedbo in udeležbo: nekaj glasbenikov, pričevalcev, predvsem pa sodelavcev iz vrst skupnosti Cenacolo, s katero je pater Slavko prijateljeval in je imela podružnico tudi v Medžugorju. Šele po končani balkanski vojni v drugi polovici devetdesetih let je festival dobil več udeležencev in se je medtem že preselil na zunanji oltar za cerkvijo. In kaj hitro je število udeležencev naraslo čez 50 tisoč, tudi po smrti patra Slavka leta 2000. In do pred nekaj leti je vse potekalo brez kakšne velike navzočnosti škofov, čeprav se je kateri izmed njih znašel med nastopajočimi (denimo, sedaj že upokojeni škof Palestrine pri Rimu msgr. Domenico Sigalini). Mašna slavja so v glavnem vodili novomašniki tekočega leta, večinoma iz hercegovske frančiškanske province, pridigali pa so znani hercegovski frančiškani. Kar pa ne pomeni, da so se Medžugorju izogibali kardinali – med prijatelji Medžugorja je denimo dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki bo moral sicer nekoliko premisliti glede liberalnega odnosa avstrijske Cerkve do agende LGBT, ter dolgoletni albanski politični zapornik, sedaj kardinal Ernest Simoni Troshani, ki je star že več kot 90 let.
Pred kakimi tremi leti se je to spremenilo, ko je papež Frančišek v Medžugorje poslal vizitatorja, upokojenega nadškofa s Poljske msgr. Henryka Hoserja, ki se letos zaradi bolezni ni mogel udeležiti festivala. Zato pa je Medžugorje letos doživelo čast, da ga je obiskal in na festivalu mladih aktivno sodeloval tudi gvinejski kardinal Robert Sarah, do nedavnega prefekt kongregacije za zakramente in bogoslužje, eno od evharističnih slovesnosti pa je znova vodil tudi nuncij v BiH nadškof Luigi Pezzuto. Med letošnjimi sodelujočimi škofi sta bila še dva: nadškof Gdanska msgr. Tadeusz Wojda in nadškof Alessandrije v Piemontu msgr. Guido Gallese. Toda najpomembneje je, da je svojo poslanico udeležencem poslal tudi sam papež Frančišek, kar pomeni, da Sveti sedež ne ignorira več ene največjih svetovnih pobud za novo evangelizacijo mladih. V zvezi s tem nekoliko preseneča odsotnost mostarskega škofa msgr. Petra Palića, ki je vodenje škofije prevzel lani jeseni. Kar sicer ne pomeni, da se Medžugorju izogiba, saj je tam maševal denimo 8. decembra lani, na praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja. Morda pa je nekaj resnice v tem, da ima župnija Medžugorje nekakšen kanoničen status sui generis in je zaradi imenovanja apostolskega vizitatorja nekako delno izvzeta iz oblasti mostarskega škofa, saj so denimo vsako leto zakrament birme podeljevali mostarski škofje (zadnja leta msgr. Ratko Perić), letos pa bi morala ta naloga pripasti nadškofu Hoserju, zaradi njegove bolezni pa je to storil pomožni škof Banjaluke msgr. Marko Semren, ki sicer prihaja iz frančiškanskih vrst. Sicer pa je papež Frančišek ob zadnjem obisku medžugorskega župnika patra Marinka Šakote (ki sicer moderira festival) v Vatikanu Medžugorju sporočil samo eno: »Ubogajte nadškofa Hoserja.«
Zagotovo med sodelujočimi velja omeniti še dva duhovnika, ki sta vodila kateheze za mlade in sta bila posvečena leta 2014: to sta pater Bojan Rizvan iz zadarske frančiškanske province ter pater Goran Azinović, domačin iz Medžugorja, sedaj župnijski vikar v bližnjem Čitluku. Slednji je še posebej navdušil s svojim poklonom Poljakom in zgodbi o sv. Maksimilijanu Kolbeju, ki je v dilemi, ali med dvema rožnima vencema izbrati belega (čistost) ali rdečega (mučeništvo), ni okleval in vzel kar oba. Cerkev namreč danes potrebuje kristjane, ki upajo tvegati in zaradi tega doživijo tudi pregon. Zelo močno sporočilo mladim. In prav zadnji dan so dokazali, da znajo biti pravi bojevniki in kljubovati tudi zelo neugodnim vremenskim razmeram. Ob začetku dopoldanskega programa na zadnji dan festivala (5. avgusta) se je ulil močan dež, sekale so strele. Vendar ni nihče zbežal s prizorišča. Odločen odgovor DA Jezusovemu radikalizmu, ko ga mlad pismouk vpraša: »Učitelj, kaj naj dobrega storim…?« (Mt 16,19) In to je bilo geslo letošnjega festivala, ki tudi po glasbeni plati ni razočaral. Orkester in pevski zbor v mednarodni zasedbi (tudi slovenski) je znova navduševal s skladbami, ki predstavljajo vsa leta rdečo nit festivala. Čeprav se komu zdi, da se skladbe ponavljajo kot pokvarjena plošča, pa je treba priznati, da na takšen način počasi pronicajo v srce. In puščajo trajnejše pozitivne sledi kot posvetna glasba – sv. Ignacij Lojolski, ki se je spreobrnil pred pol tisočletja in smo njegov god praznovali tik pred začetkom festivala, bi lahko o tem marsikaj povedal.
In seveda upamo, da bo medžugorski festival mladih v prihodnjem letu doživel še bolj množično slovensko udeležbo. Kajti glavna poanta festivala je naša osebna duhovna preobrazba. In zato ni naključje, da se festival dejansko zaključi z zorno mašo na Križevcu – na praznik Jezusovega spremenjenja na gori.
Gašper Blažič
