Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6): Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.
Slovenci smo imeli kar nekajkrat opravka z veličastnimi sprejemi naših športnih junakov. Ta trenutek so to denimo kolesarji. In ko bo dirka po Franciji končana, bo skoraj zagotovo sledil veličastni sprejem in veliko evforije. Še posebej zato, ker je nekdo iz majhne Slovenije lahko na nekem res prestižnem športnem dogodku ugnal v kozji rok vso svetovno elito. Dobro, morda nas res daje kompleks manjvrednosti, a ob takih trenutkih Slovencem zraste ponos in se vsaj za nekaj časa poistovetimo s športnikom, ki je dosegel uspeh. Potem pa se tudi ta evforija poleže. Vsaj za nekaj časa. Spomini pa ostanejo.
Nekoliko drugače pa je, ko se pred nami pojavi nekdo, ki ima na jeziku kakšno močno preroško besedo. In ugotovimo, da je morda doma čisto blizu nas in da je morda povsem navaden smrtnik, tako kot vsi ostali. Najprej se zgodi začudenje, a že v naslednjem hipu lahko sledi odpor. Češ, saj tega poznamo, poznamo njegove starše, ta pa nam res ne bo pamet solil. In natanko to se je zgodilo Jezusu. Že od zgodnjega otroštva je – po vrnitvi iz Egipta – prebival v Nazaretu, vso svojo zgodnjo in pozno mladost, vse dokler ni šel na pot javnega delovanja, ko je že jasno prepoznal svoje mesijansko poslanstvo, a ga je, da ga ne bi napravili za kralja, še nekoliko tajil. Že v začetku javnega delovanja po Galileji ga je pot zanesla v domačo skupnost – za nas je morda to cerkev oziroma župnija, za Jude tedanjega časa pa sinagoga oziroma shodnica. Evangelist Marko ne pove natančno, kaj je Jezus govoril (zato pa sta Luka in Matej toliko bolj zgovorna), a pomembna je reakcija. Jezusa so njegovi lastni rojaki zavrgli. Celo tako daleč je šlo, da so ga hoteli pahniti v prepad, ker je imel “dolg jezik” in je dregnil v občutljivo točko, ko je omenil primer iz judovske zgodovine, kako je v nekem obdobju Bog po prerokih storil zelo malo čudežev, pa še to zgolj med tujci. Lahko bi rekli, da se evangelij te nedelje zelo dobro ujema s praznikom sv. Tomaža dan prej – v obeh primerih se soočamo z nevero. Pri Tomažu je bila nevera posledica velikega pretresa in razočaranja, ker so Jezusa pribili na križ in umorili, potem pa nekako ni mogel sprejeti novice, da je vstal in živi. Pri Jezusovih rojakih, še bolj pa sorodnikih, pa je šlo bolj za nevero, ki je nastala kot posledica nekakšne umeščenosti v čas in prostor. In kako naj nek Jezusov sorodnik sprejme Jezusa za obljubljenega Odrešenika, če ga je doslej poznal le kot nekoliko čudaškega tesarja, ki je poklic podedoval od svojega (krušnega) očeta Jožefa?
In vidite, tu se začne razčiščevati ta dilema – namreč, videti s srcem pomeni, da vidimo preko tega, kar je zunanje. S tem pozunanjenim odnosom so Nazarečani sicer najprej navdušeno pričakali “čudodelnika”, ki je rastel med njimi, nato pa so mu takoj postavili meje. Jezus bi lahko vseeno storil velike čudeže med Nazarečani, a kaj bi ob taki kipeči neveri in odporu dosegel? Morda bi vrgel “bisere svinjam” (da, ta fraza je v zadnjem času spet popularna) in bi Božje kraljestvo utrpelo škodo. Evangelist poleg tega zapiše, da se je “čudil njihovi neveri”. Verjetno bi se danes podobno čudil neveri kristjanov, ki v teoriji sicer vemo, da Sveti Duh obstaja in kako deluje, toda verjetno niti še nismo imeli priložnosti izkusiti v sebi, kaj pomeni Njegovo delovanje. In ker domačim duhovnikom pravzaprav niti ne verjamemo, tudi če imajo še tako močan preroški nagovor, nam mora to priti povedati tujec – po možnosti nekdo iz druge kulture, druge rase in druge celine. Pa bo morda samo za odtenek drugače povedal isto resnico, a ker je “drugačen” in bolj “eksotičen”, mu je mogoče lažje verjeti kot domačinu. Ljudje smo pač taki, da smo pogreznjeni v železni zakon rutine – sejemo semena Božje besede praktično vsakič znova med isto občinstvo, a sadovi so zelo kilavi. In se nato na takšno stanje navadimo. Pač vzdržujemo to, kar imamo, medtem ko Jezusovo naročilo, naj naredimo vse narode za Njegove učence, ostaja nekje v oblakih. Ker presega tisto cono udobja in cono varnosti, ki smo jo navajeni v župnijah.
G. B.
