foto: Ary Scheffer / Wikipedia

Da mora tudi Cerkev stopiti v korak s časom, velikokrat slišimo in beremo. A tisti, ki takšne trditve izrekajo, imajo v mislih precej radikalne poglede na to, na kakšen način naj bi Cerkev šla v korak s časom. Namreč, “drzni znanilci” sprememb v Cerkvi si želijo predvsem takšnih premikov, ki gredo v smer priznanja pravice do ubijanja nerojenih otrok, priznanja intimnih zvez homoseksualnih parov na ravni zakramentalne zakonske zveze, ženskega duhovništva, itd.

Jasno je, da se takšne zahteve ne ujemajo z naukom, niti naukom Cerkve niti Svetim pismom. A vendar, dandanes je moderno, da se takšne zahteve tudi teološko argumentirajo. Kar ni nič nenavadnega – tudi hudič je, ko je skušal Jezusa v puščavi, uporabljal citate iz Svetega pisma.

Modernizem se zelo prikriva

Vendar glavna težava niso toliko takšne radikalne zahteve, pač pa razna prikrita modernistična stališča, ki na prvi pogled zvenijo povsem normalno. Morda v svoji začetni fazi delujejo zgolj kot “moteča zrnca”, ki niso moteča, vendar nas po metodi “kuhanih žab” navajajo, da sprejemamo vedno več takih “zrnc” kot nekaj samoumevnega. In šele nato ugotovimo, da se je stvar močno razrastla in nas “okužila”. Prvotno samo akademske teze, ki na videz niso sporne in ne morejo vzbuditi odpora, hitro sprožijo efekt snežne kepe modernizma.

Poglejmo praktični primer. V sodobni teologiji se nič kolikokrat pojavlja na videz privlačna misel, da je človek že po naravi iskalec Boga in da iz tega tudi sledi, da se človek že po naravi lahko odreši. Je torej že odrešen sam po sebi. Kaj to pomeni? Da de facto ne potrebuje Odrešenika. S tem odpade nujnost spreobrnjenja, zakramentov in tudi misijonskega delovanja, pa tudi grešne prakse same po sebe niso problem, saj se človek po tem nauku zveliča že po naravi. Iz tega sledi, da je pekel dejansko prazen, saj ni nikogar, ki bi se lahko pogubil. Vidimo torej, da na videz majhna teološka zmota lahko za seboj potegne velike posledice. Zato je Božja Mati tudi v sporočilih v Medžugorju in Kureščku opozarjala na stranpoti modernizma.

Nič manj nevarna zmota pa je tista, ki poudarja, da se človek že s samim dejanjem krsta zveliča. Tu obstaja več različic te zmote. Zagovorniki te pa trdijo, da dejansko ni potrebna nobena molitev za ozdravljenje, niti za osvobajanje od prekletstev in hudih duhov, ker smo tega že tako ali tako rešeni (praksa žal pogosto kaže drugačno sliko). Ta teološka zmota torej bazira na racionalističnem konceptu, ki pa zavrača subjektivno vlogo človeka pri zakramentih. Potrebno je namreč sodelovanje človekove narave z Božjo milostjo. Tisti, ki tajijo subjektivno plat človekove ranjenosti, s tem omogočajo, da mnogi krščeni kristjani iščejo ozdravljenje in osvoboditev v nekrščanskih duhovnih okoljih, s tem pa zaidejo v greh zoper prvo Božjo zapoved.

Obsodil ga je papež sv. Pij X.

Kaj pravzaprav je modernizem? Najlažje bi ga definirali tako, da gre za brezkompromisno sledenje trendom, torej temu, kar je v nekem trenutku “moderno”. V teologiji to pomeni, da središče teologije ni več Bog, pač pa človek in njegove potrebe, ki morda niti niso tiste prave in pristne. Dandanes boste že skoraj z lahkoto našli katoliškega duhovnika, ki vam bo ponujal “krščansko jogo”. Vendar vam bo tudi prepričljivo razložil, da v ničemer ni v konfliktu z uradnim naukom Cerkve. Ker je Božji dar morda vse, kar pomaga do boljšega počutja, to pa je lahko tudi joga, reiki, razne vzhodnjaške meditacije in podobno. (Več o tem lahko pove mag. Boštjan Hari, ki bo ta teden imel spletno izobraževanje na to temo.) In tu gre seveda le za enega od učinkov modernizma.

Pojem “modernizem” se je sicer prvič v Cerkvi pojavil v začetku 20. stoletja kot odziv na tendence teoloških progresivcev, ki so se v svojih konceptih naslanjali na razsvetljenske in sekularne ideje. Leta 1907 je papež sv. Pij X. tudi uradno obsodil modernizem kot sintezo vseh herezij ter uvedel obveznost antimodernistične prisege, ki jo je sicer odpravil drugi vatikanski koncil. Modernizem, ki ga je omenjeni papež obsodil, se je naslanjal predvsem na racionalistične razlage Svetega pisma. Več o tem TUKAJ.

Kako se je Jezus boril z modernizmom

Morda se bo komu zdelo nenavadno, vendar se je s problemom modernizma ukvarjal že Jezus v času svojega javnega delovanja. Zanimivo je, da je tedanja verska elita (farizeji, saduceji, pismouki, tempeljski duhovniki) Jezusa obtoževala (med drugim tudi) modernizma. Jezus je sicer sam povedal, da ni prišel odpravljal postave, pač pa jo dopolnit (prim. Mt 5, 17). V petem poglavju Matejevega evangelija to sicer tudi izvede, saj k starim naročilom doda svoj, še strožji pogled (“…jaz pa vam pravim…”). Vendar se v kasnejših konfliktih glede nauka in glede svojega načina učenja sklicuje na izvirne določbe postave ter hoče poudariti to, kar je prioriteta med zapovedmi. Zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega je na prvem mestu in temu mora slediti vse ostalo, sicer bi prišlo do vpreganja voza pred konja (kar je absurd). Po Jezusovem pojmovanju je potrebno razločiti, kaj je zares Božja volja in kaj človeško izročilo – tedanja verska elita je velikokrat to dvoje mešala. V petnajstem poglavju Matejevega evangelija je Jezus celo direktno očital farizejem in pismoukom, da so razveljavili Božjo besedo zaradi svojega lastnega izročila (prim. Mt 15, 6). Ob tem je citiral celo preroka Izaija, ki je zapisal: “Zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.” (Mt 15, 9) Pačenje Božjega izročila in zamenjevanje človeškega z Božjim je namreč ena od glavnih lastnosti modernizma.

Če je Jezus pri farizejih grajal njihovo dlakocepstvo in ozkost pri izpolnjevanju predpisov, pa je pri saducejih grajal njihov odnos do večnega življenja. Saduceji so bili vpliven in premožen družbeni sloj tedanjega časa, veliko so stavili na moč in oblast, zelo močan vpliv so imeli tudi na t. i. veliki zbor oz. sinedrij ter na imenovanje velikih duhovnikov (med njimi sta bila tudi Kajfa in njegov tast Anah). Priznavali so samo Mojzesovo peteroknjižje, drugo razodetje Božje besede pa so zavračali. Zavračali so tudi ustno izročilo o tolmačenju Mojzesove postave in verovanja, ki so se razvila pozneje. Zato so (za razliko od farizejev in od večine vernih judov tistega časa) zavračali verovanje v angele in demone, pa tudi verovanje v posmrtno življenje: saduceji niso verjeli niti v nesmrtnost duše niti v telesno vstajenje ob koncu sveta. Jezus jim je povedal, da se glede svojega zavračanja vstajenja od mrtvih zelo motijo (prim. Mr 12, 18-27). Sicer pa evangelisti veliko več pozornosti namenjajo Jezusovim spopadom s farizeji, vendar je Jezus svoje učence opominjal, naj se varujejo tako farizejskega kot saducejskega kvasa (prim. Mt 16, 5-12).

Če torej pozorno beremo evangelije, lahko opazimo, da Jezus nikoli ne spodbija tega, kar je izvirno Božja zapoved, opozarja pa na pravilno razumevanje zapovedi. Denimo, ko je ozdravljal na sobotni dan in so na ta dan njegovi učenci smukali klasje, kar so farizeji smatrali za zelo hudo kršitev postave. Vendar jim je dajal: “Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.” (Mr 2, 27)

Ne ruvajmo plevela sami!

Na tem mestu se velja še nekoliko ustaviti pri današnjem razlikovanju med progresivci in tradicionalisti. Jezus opozarja, da ne moremo novega vina vlivati v stare mehove, “sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.” (Mt 9, 19) No, v naši kulturi bi temu rekli, da se ne more vino vlivati v stare, to je neočiščene sode, saj bi se tudi novo vino hitro pokvarilo.  A pomembno je, da če je nekaj novega, da so tudi strukture prave. Pomembno je oboje: vsebina in struktura, oboje pa mora biti tudi usklajeno. Jezus tudi priznava razlike, da ni vsem všeč novo vino, nekateri bolj prisegajo na starega: “Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ‘Staro je dobro.'” (Lk 5, 39) S tem tudi pokaže razumevanje za tiste, ki morda niso navdušeni nad “novim vinom”. A to, kar je govoril o vinu in mehovih, je želel poudariti, da je zelo težko s staro miselnostjo sprejemati novosti. In Kristus dejansko predstavlja neko novost, motiv spreobrnjenja v evangelijih (metanoia) pa pomeni celostno spremembo srca in mišljenja. Gre za spremembo človekove miselnosti.

Zelo pomembna je tudi Jezusova opomba, da je “vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.” (Mt 13, 52) V nebeškem kraljestvu se nikoli ne sme zavračati niti novega niti starega. Oboje je vključeno skupaj in se medsebojno prečiščuje. Medtem ko od nove vsebine odpade to, kar ni od Boga (ljulka, ki se ločuje od pšenice), se tisto staro očiščuje prahu, ki se je nabral. Tudi nauk Cerkve je takšen, da se dopolnjuje z novostmi, ki temu, kar je bilo že prej sprejeto, ne nasprotuje, ampak ga dopolnjuje. Če pa bi neka novost temu nasprotovala, bi to pomenilo modernizem. Vendar pa bi bil modernizem tudi to, da se gremo t. i. izbirno krščanstvo in denimo zavračamo vse, kar je Cerkev sprejela v nauk in prakso v času po drugem vatikanskem koncilu. Denimo, še dandanes obstaja peščica katoličanov, ki trmasto zavrača npr. svetli del rožnega venca, ker je to uvedel šele papež sv. Janez Pavel II. in se ni uveljavilo skozi večstoletno tradicijo. Kot da so npr. Litanije Matere Božje že od vekomaj iste in jih nobeden od papežev ni dopolnjeval. In tudi takšno izbirno krščanstvo je modernistična zmota.

Če se torej borimo proti modernizmu, moramo najprej sami razčistiti pri sebi: koliko imamo selekcioniran odnos do Svetega pisma in nauka Cerkve? Sprejemamo le to, kar nam ustreza, ali celoto? To od nas zahteva tudi sodelovanje z močjo Svetega Duha, kar pa lahko pride le iz drže ponižnosti. Upoštevati moramo tudi priliko o ljuljki in pšenici, torej ne ruvamo plevela, da s tem ne ruvamo tudi pšenice (prim. Mt 13, 29). In če opazite, da se modernistične ideje širijo po Cerkvi – molite zanjo. Za sveto Cerkev, za papeža, škofe, duhovnike, bogoslovne profesorje. In to je prava ter resnična borba zoper modernizem.

G. B.