foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Marku (3,20-35): Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

Kar dolg je tale evangelijski odlomek. Sedaj, ko smo znova v času “med letom” in ko je liturgična barva spet zelena, se znova tudi osredinjamo na dogodke iz časa Jezusovega javnega delovanja. Odlomek iz Markovega evangelija je po svoje zelo nazoren. Opiše več dogodkov hkrati, a lahko bi rekli, da je skupna rdeča nit vsemu, kar se je dogajalo, nevera Jezusovih sorodnikov. Kar je po svoje pričakovano: Jezus je v Nazaretu odraščal kot sin tesarja Jožefa in ko se je vrnil v svoj domači kraj, se je srečal z zakrknjenostjo src svojih rojakov, ki so ga hoteli celo prijeti in vreči v prepad! Res noro – lahko si predstavljamo, kakšen peklenski bes jih je obsedel, da so se znesli nad svojim rojakom, ki so ga imeli za zmešanega prevaranta, ki si je menda domišljal, da je Mesija. Govorica, ki so jo v tem okolju razširili jeruzalemski pismouki, ki so Jezusa zasledovali, je nejevernim sorodnikom, ki si niso mogli misliti, da bi bil Jezus res lahko Odrešenik, prišla zelo prav. Na najbolj “racionalen” način so Jezusovo obnašanje – in celo čudeže! – razložili tako, da je Jezus obseden s peklenskimi duhovi in da je vso to izganjanje hudih duhov dejansko samo prevara, ki jo preko Jezusove osebe izvaja poglavar hudih duhov, Judje so ga imenovali Beelcebul (gospodar smeti), tudi Belcebub (gospodar muh). In če tako deluje, potem “ni priseben” in ga je treba na silo ustaviti, da jim ne bo delal sramote.

Seveda je temu sledilo Jezusovo zelo resno svarilo, ki je v drugih evangelijih dopolnjeno z opombo, da če z Božjo močjo izganja hude duhove, potem je prišlo Božje kraljestvo. Namreč, satan ne bo deloval proti sebi in izganjal svoje “prijatelje”, zato Jezus tem, ki širijo tako govorico, preko prispodobe pove, da so v strahotni zmoti. Hude duhove lahko izžene le “Božji prst”, torej avtoriteta samega Boga. In izganjanja so se resnično dogajala. Od kod torej mnenje, da Jezus ni priseben in da ga je obsedel nečisti duh? Iz zakrknjenosti srca. In to je tisto, kar Jezus imenuje greh proti Svetemu Duhu. Gre za načrtno in namerno zatiskanje oči pred Božjo resnico, odklanjanje Božje milosti. Ko se s tem človek zapre pred navdihi Svetega Duha in se noče spreobrniti, je s tem v grehu, ki mu ga Bog ne more odpustiti, saj Boga zavrača. In to je pot, ki vodi v pekel. To je bilo zelo resno svarilo vsem tistim, ki so na lastne oči videli čudeže, pa so hitro našli izgovor, zakaj ne verjeti, da Jezus deluje v Božji moči. Ali ni to eden od izrazov zakrknjenosti in slepote?

Ob vsem tem ni nenavadno, da se Jezus distancira od svojih sorodnikov. Tokrat celo od lastne matere, ki je bila verjetno prisiljena oditi z njimi, češ njo bo Jezus ubogal. Vendar se v tem primeru to ni zgodilo – Jezus na prvo mesto postavi izpolnjevanje Božje volje in odslej lahko za svojega brata, sestro in mater smatra vsakogar, ki se trudi uresničevati Očetovo voljo. Ni več razlik med Jezusovimi krvnimi “brati” (dejansko bratranci) ter ostalimi učenci – med njimi bomo kasneje opazili vsaj tri Jezusove sorodnike (Jakoba mlajšega, Juda Tadeja, Simona Gorečnika). Tudi tu je poskus, da bi Jezusa odvedli s seboj, spodletel. Jezus namreč nastopa z Božjo avtoriteto in se dvigniti nad interese svoje širše rodbine, ki ga ne more in celo noče razumeti. In navsezadnje tudi svojim učencem pove, da bodo imeli težave v svojih družinah, ker bodo deležni nasprotovanj.

Sedaj ponovno premislimo: kako gledamo na Božje delovanje? Je naše srce odprto za Božja znamenja? Ali pa vedno najdemo izgovor?

G. B.