Ob nedavnem prazniku Svetega Rešnjega Telesa je bilo izrečenih mnogo spodbudnih misli o tem prazniku. Eno od njih je preko facebooka delil tudi upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek.
“Kakšno skrivnost razodeva Sveto Rešnje telo in kri, ki imata po Jezusovi izbiri podobo kruha in vina, da ga lahko jemo? »Jesti« Božjega Sina pomeni pravzaprav »asimilirati« Božjega Sina tako, da živimo iz združitve z Njim. Kajti kruh, ki ga pojemo, se spreminja v naše telo. Telesno človek namreč postaja to, kar jé! Ta podoba zelo učinkovito pokaže, da Jezus ostaja med nami pod podobo kruha in vina zato, da bi dojeli, kako je naša edina prava perspektiva, postajati eno z njim, ko živimo od njegovih besed in od njegove resnične telesne bližine. To potrjujejo tudi evharistični čudeži, ko na primer kdo lahko leta in leta živi samo od obhajila, brez vsake druge telesne hrane – tudi na Slovenskem poznamo tak primer pri mistikinji Magdaleni Gornik. Gospod poudarja, da kdor »jé« ta »kruh« in »pije« to »vino«, ostaja v njem in on v njem. (Jn 6,56) Govori o skupnosti življenja, ki je značilna za ljubezenski odnos, v katerem dva ostaneta sicer samostojna, a v ljubezni postajata eno, se prepajata med seboj. Vso to vero izpovedujemo, ko ponižno pokleknemo pred Najsvetejšim, ker verujemo, da je pod podobo kruha resnično, stvarno in po svojem bistvu navzoč celoten Jezus Kristus, Bog in človek in še posebej ko se v obhajilu združimo z njim.
Prav to isto vero izpovedujemo tudi s telovsko procesijo, ko ponesemo Presveto Rešnje telo, ki je naše rešenje, v vsakdanji življenjski prostor. Najprej želimo z njo utrditi zavest, da je Jezus živ med nami, da nas ni pustil sirot. In to želimo pokazati vsakemu, ki ima oči zato, da gleda, in ušesa zato, da posluša. Zato ga ponesemo na polja, ulice in med domove s prošnjo, naj blagoslavlja polja in gozdove, živino in stroje, delo v rudnikih, tovarnah in delavnicah ter pisarnah; naj se njegov blagoslov naseli še prav posebej v zakone in družine.
Telovska procesija želi utrditi med nami tudi zavest, da je Gospod v evharistiji z nami zato, da ozdravlja bolezni in notranje rane duše in duha. Ko hodimo v procesiji z Njim in on blagoslavlja na vse štiri strani neba naš kraj in našo domovino, mu v trenutku, ko monštranca zarisuje znamenje križa v smeri našega doma ali drugega izbranega kraja, še posebej goreče izročajmo svoje odnose v družinah in tudi druge, izročajmo mu bolnike, ki ležijo doma ali v bolnišnicah ter domovih za starejše, izročajmo mu lepe odnose, da jih požlahtni, in one težke, da vstopi vanje in jih ozdravi. In verujmo, da se bo vsega tega »dotaknil« in kakor verujemo, se nam bo zgodilo. Brez hranjenja s tem Kruhom, smo duhovno mrtvi, saj Jezus sam pravi, samo »kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan … kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,54.56),” je zapisal nadškof.
C. R.
