Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13-20): Ko je tisti čas Jezus prišel v pokrajino Cezarêje Filípove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je učencem naróčil, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus.
Odlomek o Petrovi izpovedi vere, ki se zgodi v pokrajini Cezareje Filipove, torej mesta na severu Svete dežele ob vznožju Hermonskega gorovja. To mesto je dal pozidati (očitno na podlagi manjšega naselja, ki je že prej stalo tam) Herodov sin Filip, brat galilejskega četrtnega oblastnika Heroda Antipe, ki je prešuštvoval s Filipovo ženo, v čast rimskemu cesarju, pa tudi sebi. V bližini mesta je bil eden od treh izvirov Jordana. V tem mestu so častili kult boga Pana, ki je starogrški bog divjine, gozda, pastirjev, čred, pašnikov, lova, povezujejo ga tudi z rodovitnostjo in pomladjo. Zato se je mesto prvotno imenovalo Paneas (ali Panias). Kot je znano, je bil v času Jezusovega javnega delovanja Herodov sin Filip četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide (prim. Lk 3,1), torej pokrajin, ki so obsegale gorovje Hermon (severno in severovzhodno od Genezareškega jezera). Zato je na nek način zelo močan simbol dejstvo, da se Petrova izpoved vere zgodi prav na tem kraju, tako rekoč med pogani na severni meji Svete dežele.
Vprašanje »kdo je Jezus?« je verjetno že dolgo odmevalo v glavah in v srcih tistih, ki so Jezusa spremljali. Videli so njegove številne čudeže. Dvakrat je že pomnožil kruh, osvobodil obsedenca v Gadarski deželi ter hčer kanaanske žene (o tem smo slišali in brali prejšnjo nedeljo), hodil po vodi, ozdravljal bolnike (tudi gobavce, hrome, slepe, neme, krvotočno ženo, celo služabnika rimskega stotnika), njegov nauk je bil povsem izviren, saj je poučeval z oblastjo, s prilikami je odpiral vrata v skrivnosti božjega kraljestva. Ko je pomiril vihar na jezeru, so se čudili, češ kakšen človek je to, da sta mu pokorna celo vetrovi in jezero (prim. Mt 8, 27). Malo pred Petrovo izpovedjo vere je svaril učence, naj se varujejo farizejskega in saducejskega kvasa. In končno je napočil trenutek, ko je bilo treba priznati, kdo je Jezus v resnici. Kakšna je njegova identiteta? Je res zgolj eden od mnogih učiteljev, je morda prerok, morda celo mesija, ki so ga pričakovali Judje, ali pa celo kaj več? Jezus svoje učence najprej povpraša, kaj so slišali od drugih o njem. Odgovor je precej nenavaden: nekateri Jezusa mešajo z Janezom Krstnikom ali pa namigujejo, da se je Elija znova vrnil. Ali pa, da je morda Jeremija (ali kakšen drug prerok) vstal od mrtvih. Precej nejasna identiteta ter zbirka govoric, povezanih z ljudskim verovanjem, da se bo Elija spet vrnil, kar bi pomenilo začetek mesijanske dobe. Zato ne preseneča, da so ljudske predstave o Jezusu precej negotove, nihče pa ne omenja njegovega mesijanstva ali celo božjega izvora – razen seveda hudih duhov, ki jih je izganjal, saj so ga poznali.
Toda sedaj pride trenutek resnice: učenci sami se morajo izreči o Jezusovi resnični identiteti. V njihovem imenu to vero izpove ribič Simon, ki Jezusu prizna tako mesijanstvo kot božje sinovstvo. In tega ni mogel vedeti po lastni naravi, pač pa po Očetovi milosti, kot mu pove Jezus. In sledijo besede, o katerih smo premišljevali ob letošnjem prazniku svetih apostolov Petra in Pavla. Simon dobi novo ime Peter (gr. petros – skala, v hebrejščini Kefa), tako kot so nekateri očaki dobili nova imena (tako je Abram postal Abraham) in na podoben način so tudi mnogi redovniki in redovnice po vstopu v skupnost dobili nova imena – navsezadnje, vsak Petrov naslednik si dejansko izbere ime, ki ni enako krstnemu imenu. Simon, ki ga Jezus nagovori kot »Jonovega sina« – s čimer namigne tudi na preroka Jona, ki se je hotel sprva celo izogniti poslanstvu, da oznani Božje svarilo mestu Ninive – ne zaradi svoje narave, ampak zaradi Božje milosti postane prvak med apostoli. Njegov tedaj nestabilen in vihravi značaj, ki je v nasprotju z imenom »skala«, je ravno glavni dokaz, zakaj Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala: ker je Božja milost močnejša od človeške slabotnosti. Že v tem stavku Jezus prvič omeni Cerkev (ekklesia), saj je že občestvo učencev z Jezusom dejansko prva Cerkev.
V nadaljevanju Jezus naroči učencem, naj ga ne razglašajo za Mesijo oz. Kristusa (torej Maziljenca), čeprav je to v resnici bil. Morda tudi zaradi nejasnih in napačnih predstav o pričakovanem Mesiji kot političnem osvoboditelju, pa tudi zato, ker njegov čas za to še ni prišel. Najprej je želel duhovno pripraviti svoje učence na čase, ki so prihajali. Kot bomo videli v nadaljevanju, je Jezus neposredno po Petrovi izpovedi vere napovedal svojo smrt in trpljenje, kar je bila že prva spotika pri njegovi mesijanski in božanski identiteti. A paradoksalno je prav to potrditev Jezusove resnične identitete, kot jo izkazujejo starozavezni preroki s prerokbami o trpečem božjem služabniku.
Povabljeni smo torej, da se vsak od nas vpraša, kdo je zame Jezus in kaj mi pomeni.
C. R.
