Blažena Mirjam Križanega Jezusa je karmeličanka, ki se je rodila v družini arabskih kristjanov v Palestini. Živela je v 19. stoletju, v istem času kot libanonski puščavnik sv. Šarbel Makluf.
Mirjam se je rodila leta 1846 v pobožni družini Jurija in Marije Bauardy v Abellinu (Palestina). Staršema se je rodilo štirinajst otrok, vendar jih je kar dvanajst umrlo v zgodnji mladosti, zato sta poromala v Betlehem, da si od Malega Jezusa izprosita deklico; zaobljubila sta se, da ji bosta dala ime po Devici Mariji. Prošnja je bila uslišana, mala Mirjam je bila nato krščena v melkitskem (grško-katoliškem) obredu. Vendar pa je že dveletna postala skupaj z mlajšim bratom sirota, posvojili so jo sorodniki.
Deklica se je nato pri stricu učila gospodinjskih opravil, pri dvanajstih letih pa so jo hoteli omožiti. Ker pa se je uprla, je užaljeni stric nato ravnal z njo kot sužnjo. Nato jo je napadel eden od služabnikov, ki jo je hotel na silo spreobrniti v islam. Zasekal ji je globoke rane v vrat; prepričan, da je mrtva, jo je zavil v kos blaga odloži v obcestnem jarku. Vendar jo je nato negovala »prijazna redovnica v modrem«, po izboljšanju zdravja ji še vedno govori o nebesih in o kratkem bivanju na zemlji ter jo nato dokončno zapusti; Mirjam je bila prepričana, da je bila ta gospa sama nebeška Mati.
Sledila so leta služenja v Aleksandriji in nato v Marseillu v Franciji. Pri 21 letih je vstopila vv samostan sester svetega Jožefa, dve leti kasneje pa k bosonogim karmeličankam v Pau v Franciji, kjer je 2. julija 1867 dobila ime Marija Križanega Jezusa. Tri leta kasneje se je kot soustanoviteljica samostana odpravila v Indijo, kjer je naredila zaobljube, leta 1872 se je vrnila v Francijo, leta 1875 pa je odšla v Sveto deželo, kjer je ustanovila nov samostan v Betlehemu. Lotila se je najtežjih zidarskih del, pri tem pa doživela nesrečo. Zaradi vnetja rane je umrla 26. avgusta 1878. Svojo smrt je napovedala vnaprej. Njena zadnja beseda je bila “Usmiljenje.”
Sestra Mirjam je bila obogatena z nadnaravnimi darovi in se je odlikovala predvsem v evangeljski preprostosti. Bila je nepismena, a kljub temu je pesnila, imela je tudi darove prerokb in videnj. Znala je prepoznavati navzočnost Božjega Duha tako v vsakdanjih dogodkih kakor v izrednih pojavih, odlikovala se je se po veliki ljubezni do Cerkve in svetega očeta. S tem je postala apostol pobožnosti k Svetemu Duhu.
Postopek za njeno beatifikacijo se je začel že leta 1922 in je bil 13. novembra 1983 uspešno zaključen, ko jo papež sv. Janez Pavel II. Mirjam razglasi za blaženo in jo opisal kot redovnico, ki je obdarjena z veliko notranjo jasnostjo, z iskrivo naravno inteligenco in s tisto pesniško domišljijo, ki je značilna za semitska ljudstva; napolnjeno s spoznanjem trinitarične skrivnosti in ki ni zgled samo za svoje galilejsko ljudstvo, ampak za ves svet: pomembno vlogo ima bl. Mirjam pri delu za ekumenizem in religijski dialog, za spravo med kristjani, Judi in muslimani, med Arabci in Izraelci. Njena zgodba je opisana tudi v knjigi “Luč s Tabora”, ki je izšla leta 2009 v slovenščini.
Goduje 25. avgusta.
Vir: karmeličanke
P. G.
