foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,17-30): Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«

Pred nekaj dnevi mi je v roke prišla najnovejša številka revije Frančiškov prijatelj – v PDF formatu jo lahko preberete TUKAJ. Izdajajo jo bratje kapucini, izhaja pa štirikrat letno. Tema je bila tokrat posvečena uboštvu. Omenjam pa jo zato, ker besedo »uboštvo« velikokrat razumemo napačno ali ozko. Enačimo jo z revščino oz. pomanjkanjem. Vendar pa je uboštvo notranja drža. Pomeni nenavezanost na materialne dobrine, ponižnost, hvaležnost in zavest, da je vse, kar imamo, podarjeno od Boga. In kdor ima v sebi to notranjo nenavezanost, bo lahko tudi razdajal drugim. In okušal svobodo Božjega otroka tudi v finančnem blagoslovu. Kajti kdor daje, se mu bo dalo. Imeti vero pomeni tudi tvegati, dati desetino – in to tudi takrat, ko imaš sam malo.

In prav o tem govori evangelijski odlomek. Jezus se znova zateka k radikalni govorici. Tako kot mnogokrat tudi tokrat nekdo Jezusa nadleguje z vprašanji, podobno kot takrat, ko ga je nekdo spraševal, kdo je njegov bližnji. Tokrat pa je to bogat mladenič, ki se trudi izpolnjevati postavo. Vendar mu vseeno »nekaj manjka«. Odpovedati bi se moral vsemu, kar ima. V dobesednem pomenu to storijo tisti, ki gredo v kakšen uboštven red, denimo v katero od vej Frančiškovih manjših bratov – spomnimo, god ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega smo praznovali prav pred kratkim. In res je ta beseda zelo trda, zelo radikalna. Mladenič je ni mogel sprejeti. Kako bi jo lahko, če je bila povedana tako naravnost, če je zadela prav v bistvo problema. Nič čudnega, da je odšel žalosten. Saj bi marsikdo od nas verjetno ravnal isto. Ali pa bi se začel prepirati z Jezusom.

In seveda, celo Jezusovi učenci, ki so slišali ta pogovor, so bili pretreseni. Ali bodo torej v Božje kraljestvo res prišli samo revni? Tako so se bržkone spraševali. In Jezus je ob tem, da je bil še bolj slikovit, za prispodobo eno od mestnih vrat v jeruzalemskem obzidju. Zelo nizka in ozka vrata, skoznje je bilo le stežka spraviti tovorno žival. Vrata se imenujejo Šivankino uho. Zelo primerno ime, vsaj za tistega, ki je kdaj držal šivanko v roki in se trudil, da je skozi šivankino uho speljal nit. Ni enostavno, mar ne? Torej, kdor je hotel spraviti skozi vrata s tem imenom spraviti sebe in morda kakšno kamelo ali osla, je moral svojo žival najprej raztovoriti. In tovor prenesti posebej. Odlična prispodoba, da to, kar nosimo s seboj, lahko postane velika ovira za vstop v nebeško kraljestvo.

A eno je ideal, drugo pa konkretne razmere. Vsi vemo, da za preživetje potrebujemo delo  in – zaslužek. In po človeško smo nagnjeni k temu, da grabimo, iščemo nove vire zaslužka. In se velikokrat grdo opečemo. Pa naj bo to kockanje, igre na srečo, razni ferpleji in verige, kot so »Catch the cash«, prodajne verige, kot je Amway, pa razne spletne prevare in posojila. Vendar ni problem materialno bogastvo samo po sebi. Tudi pri tem mladeniču ne. Problem je njegov odnos. Navsezadnje je bil tudi sv. Frančišek Asiški sprva zapravljivi sin bogatega trgovca, željan zabave in užitkov. In njegov preobrat k uboštvu ni bil brez težav in stranpoti. Dokler ni začel okušati prav to svobodo, o kateri govori Jezus. Pri Bogu velja povsem drugačna matematika kot pri ljudeh. Ko žrtvuješ nekaj, dobiš nazaj v veliki večji meri. In seveda, preiti iz človeške mentalitete v to, kar je Božje, je stvar Božje milosti, ne zgolj človeških naporov. Pri ljudeh je nemogoče, da bi se sami rešili. Pri Bogu pa je vse mogoče. Tudi to, da se velik bogataš lahko prebije v nebeško kraljestvo. Božja milost je za zveličanje potrebna – tako nas uči šesta od temeljnih resnic krščanstva. Z denarjem pač ne moremo vlomiti v nebeška vrata.

Za zaključek predlagam eno vajo. Od zadnjega dohodka vzemite desetino tega in ga namenite za dober namen. Karitas, evangelizacija, pomoč župniji, bolnim, lačnim, raznim organizacijam, ki se ukvarjajo s poslanstvom širšega pomena. Bog nas celo izziva, naj storimo tako: »Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši, in preizkusite me s tem, govori Gospod nad vojskami, če vam tedaj ne odprem zapornic neba in ne izlijem na vas blagoslova do preobilja!« (Mal 3, 10) In tako lahko živite uboštvo skupaj s finančnim blagoslovom od Boga.

G. B.