Iz svetega evangelija po Janezu (15,26-27;16,12-15): “Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam.”
Za praznik “binkošti” – beseda izhaja iz grške besede za “petdeset” – je znano, da ga praznujemo sedem tednov oz. petdeset dni po veliki noči. V starem judovstvu je bilo petdeset dni po judovski pashi (tj. mimohodu, judovski veliki noči v spomin na noč, ko so Izraelci zapustili Egipt in se podali čez Rdeče morje) tako imenovani “praznik tednov”. Judje ga imenujejo “šavout” kot spomin na dan, ko je bila Judom sedem tednov po izhodu iz Egipta izročena postava. V mnogih judovskih skupnostih je navada, da se na ta dan prebere 613 zapovedi, ki so zapisane v Tori in so jih Judje dolžni spoštovati.
V krščanstvu pa binkošti – petdeseti dan po veliki noči – pomeni rojstni dan Cerkve. Po tistem, ko je Jezus šel v nebesa, so učenci živeli po njegovi obljubi, da bo poslal Tolažnika. To je Jezus izrazil v svojem poslovilnem govoru na večer pred trpljenjem. Obljubil jim je, da ne bodo sami in da bo poslal Svetega Duha, ki se v grščini imenuje “parakletos”, kar največkrat prevajamo kot Tolažnik, vendar je potrebno izpostaviti tudi druge dimenzije tega izraza – gre za POMOČNIKA in ZAGOVORNIKA. Brez Svetega Duha je nemogoče biti kristjan, nemogoče je verovati, še bolj pa moliti. Vsaka naša molitev je torej posledica delovanja Svetega Duha. Naša težava pa je predvsem naša relativna zaprtost, da bi Sveti Duh lahko preko nas v polnosti deloval.
Zanimivo je, kako zgornji evangelijski odlomek izraža temeljne lastnosti Svetega Duha in njegovo “funkcijo”. V veroizpovedi izražamo, da je Sveti Duh Bog in Gospod, “ki oživlja” in “ki izhaja iz Očeta in Sina”, ter ga “z Očetom in Sinom molimo in slavimo” in je “govoril po prerokih”. Jezus učencem sam pove, da bi jim lahko povedal še veliko več, kot jim je. Vendar sedaj odhaja in se vrača k Očetu, in celo bolje je za učence, da Jezus gre, ker sicer Sveti Duh ne bo mogel priti k njim. Sveti Duh je torej NEKDO (ne nekaj), ki je od vekomaj. Deloval je že po starozaveznih prerokih. A takrat še ni prišlo do izlitja Svetega Duha. To se je zgodilo šele na binkošti. Jezus je namreč obljubil, da ostaja z nami vse dni do konca sveta, kot pravi v zaključku Matejevega evangelija. Z nami ostaja po evharistiji, kar bi bilo nemogoče, če ne bi poslal Svetega Duha. Vsako spremenjenje kruha in vina v Jezusovo telo in kri se zgodi v moči Svetega Duha. Ozdravljenja, ki se dogajajo danes, po naših molitvah izvaja Jezus po Svetem Duhu. Sveti Duh je neviden, neotipljiv, izraža se preko znamenj (golob, ognjeni jeziki), prepoznamo pa ga po sadovih njegovega delovanja, o sadovih Svetega Duha v drugem berilu govori tudi apostol Pavel (TUKAJ).
Najbolj očiten znak delovanja Svetega Duha pa je človekovo spreobrnjenje. Kdor se odpre Svetemu Duhu, ga bo Sveti Duh preobrazil in bo doživel “novo rojstvo”, to je duhovno rojstvo, o katerem Jezus govori v tretjem poglavju Janezovega evangelija, ki govori o Jezusovem nočnem srečanju z Nikodemom, članom velikega zbora, ki teh Jezusovih besed o rojstvu takrat ni zmogel razumeti. Spoznal jih je šele ob Jezusovi smrti. Velik problem dandanašnjega kristjana je v tem, da ostaja kristjan predvsem sociološko, pozunanjeno, dejansko pa je pogan ali brezverec. Obisk maše je velikokrat le folklora in pozunanjena pobožnost. To pomeni, da smo Svetega Duha nekako “zadušili” v sebi, čeprav smo ga prejeli pri krstu. Zato je binkoštni praznik povabilo za nas, da Svetega Duha aktivno kličemo, se Mu priporočamo, beremo Božjo besedo (Sveto pismo) in jo izvršimo, se odrečemo grešnim navadam, prejemamo zakramente (spoved, obhajilo) in redno molimo. Ni bistveno zunanje spreobrnjenje, temveč spreobrnjenje srca, sprememba miselnosti.
Sveti Duh se imenuje tudi Kristusov Duh. Dejansko nam daje in dela to, kar ima od Očeta in Sina. Zato je Jezus rekel, da ga bo Sveti Duh poveličal, ker jemlje od tega, kar je Jezusovega in da je vse, kar ima Oče, je tudi Jezusovo. Odprtost Svetemu Duhu torej ni neka posebna pobožnost, gre za odprtost Sveti Trojici. Zato delovanje Svetega Duha tudi ne more biti nek izgovor za razpuščenost, grešnost in celo nasprotovanje redu. Prav nasprotno: Sveti Duh je tudi Duh reda, ustvarja skupnost in edinost. Zato v Božji besedi na vigilijo binkoštnega praznika beremo oz. poslušamo odlomek o babilonskem stolpu – ta projekt simbolizira človekovo samopašnost in egoizem. Bog pa graditeljem babilonskega stolpa, simbola življenja brez Boga, zmeša jezike, medtem ko Sveti Duh spet zedinja med seboj sprte narode in posameznike.
Jezus imenuje Svetega Duha tudi Duha resnice. O sebi je tudi rekel, da je pot, resnica in življenje, prav tako pravi, da bomo spoznali resnico, ki nas bo osvobodila. To je zelo pomembno. Resnico lahko spoznamo edino po Svetem Duhu. Dandanes je to še posebej pereče, ker je okoli nas pravcata informacijska poplava, ogromno je neresnic ali polresnic, ki se na videz ne razlikujejo dosti od resnice. In če ne razločujemo po Svetem Duhu, se lahko najdemo v hudi zmešnjavi in sprejemamo povsem napačne in škodljive odločitve. Sveti Duh je tudi Duh resnice, ker razgalja resnico o naši grešnosti, ko se prepuščamo grešnim navadam in se tega niti ne zavedamo. In ne delajmo si iluzij o tem, da smo še vedno normalni kristjani, če svoje krščanstvo “razprodajamo” tudi z raznimi zdravilci, bioenergetiki, reiki-terapevti in inštruktorji joge. Žal pa je prav tovrstno mešanje velikokrat zelo pogosta praksa med evropskimi in slovenskimi kristjani. Premislimo o sadovih tovrstnih duhovnih “koktejlov” – nas res pomirjajo? So nam res v korist in blagoslov?
G. B.
