Iz svetega evangelija po Janezu (8,1-11): Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Postni čas se je že prevesil v drugo polovico. Tudi po evangelijskih odlomkih med tednom vidimo, da je Jezus v čedalje bolj polemičnem odnosu s svojimi nasprotniki iz vrst pismoukov, farizejev, saducejev in tudi herodovcev. Nanj so prežali tudi zeloti – sikariji, uporniki proti rimskemu okupatorju, saj so ga hoteli pridobiti zase. Če je Jezus najprej želel preprečiti, da bi se širil glas o njem kot pričakovanem Mesiji, sedaj tega ne skriva več.
Če smo se prejšnji teden ustavili ob priliki o izgubljenem sinu, se sedaj srečamo s primerom prešuštnice, ki so jo zalotili. Morda je niti ne bi kamnali, pač pa so jo zlorabili za to, da bi z njo osramotili Jezusa. Po postavi bi jo morali usmrtiti. Tako kot ob vprašanju o plačevanju davkov se Jezus tudi tokrat izvije iz neprijetnega primeža. Po postavi bi moral biti tožnik nezveste žene njen prevarani mož. On bi moral prvi vreči kamen – do tega je imel po tedanjem pojmovanju vso pravico. Vendar pa, ali je bil on brez greha? Morda je tudi sam pripomogel k obnašanju svoje lastne žene? Seveda so to Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli. Če bi Jezus prepovedal kamnanje, bi mu lahko očitali izdajo postave. Če bi ravnal nasprotno, bi poteptal Božje usmiljenje.
Pomenljiva pa je že sama omemba krajev. Omenjena je Oljska gora, ki se nahaja nad Jeruzalemom, v bližini templja. Oljska gora z vrtom Getsemani je prvi kraj Jezusovega trpljenja. Ta kraj ni omenjen naključno. Tu je Jezus potil krvavi pot – v duhu je videl številne množice, odrešene z njegovo smrtjo, njegovim trpljenjem, njegovo krvjo. A je videl tudi brezbrižnost in ignoranco do tega, da je sam, ki ni imel greha, plačal kazen za grehe sveta. To je bilo najhujše duhovno trpljenje, ki ga je kdajkoli prestal človek. Tempelj pa je kraj, kamor so prihajali vsi judovski romarji. In sem je Jezus prihajal učit. In ko so mu pripeljali prešuštnico, je pisal po tleh. Evangelist ne poroča, kaj je bila vsebina pisanja. Zdelo se je, kot da bi bil Jezus v nekem zamaknjenju in da so ga sredi tega zmotili z nekim nepomembnim vprašanjem in silili vanj. On, večna Beseda, je tožnikom namenil samo en stavek. Stavek, ki jih je spravil v neznansko zadrego. Kdo bi vendar mogel zagnati kamen v prešuštnico in s tem sebe javno razglasiti za nekoga, ki je brez greha? In v tem primeru je Jezus tisti, ki mu pripada sodba. On je bil v tej množici EDINI brez greha. Imel je pravico, da prvi vrže kamen.
Vse to pa se je dogajalo že v senci tega, kar se bo kmalu zatem zgodilo prav na območju templja, na tlakovani ploščadi, kjer je en del nekoliko dvignjen – tam se je nahajal sodni stol na kraju Gabata oz. Litostrotos, kakor poroča pasijon po Janezu (poslušali ga bomo na Veliki petek). Vendar je Pilat samo na videz tisti sodnik, ki izreka smrtno obsodbo za Jezusa (pa še to pod prisilo). Jezus je namreč tisti, ki bo, kot izpovedujemo v svoji veri, »prišel sodit žive in mrtve«. In ker usmiljenje slavi zmago nad sodbo in obsodbo, je tudi tu grešnici odpuščeno. Nihče je ni obsodil. Ker ni nihče brez greha. In tu je Jezus, ki izreče edino obsodbo: »Pojdi in ne greši več.« Ker je on tisti, ki bo plačal kazen za njen greh. In on je tisti, ki bo na križu povzdignjen z zemlje. Križ je novi sodni stol – na njem so pribiti vsi grehi sveta, tema, ki je zajela Jeruzalem, ter Jezusova zapuščenost od Očeta, pa pričata o tem, da Sin po odrešenjskem načrtu okuša pekel, torej to, kar bi moralo pripasti vsem grešnikom. In zaradi tega tudi vsakemu od nas daje odpustnico. Poslednja sodba namreč pripada samo Bogu.
C. R.
