Iz svetega evangelija po Marku (4,26-34): Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
Kdor je nedavno spremljal škofovsko posvečenje novega celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža, je lahko opazil tudi njegov grb, kjer med tremi zvezdicami – slednje sicer namigujejo na celjski grb, a je njihov pomen drugačen – središčno mesto zavzema rana, v katero je vsejano seme. “Rana razodeva način bivanja Boga, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega Sina v roke ljudem, ko smo bili še njegovi sovražniki. V to rano je položeno pšenično zrno, ki vzklije. Poganjek je občestvo oseb po podobi svetih treh Oseb. To je Cerkev,” je med drugim zapisano v razlagi grba (v celoti TUKAJ). Lahko bi rekli, da škofov grb na poseben način povzema evangelij, kjer sicer pogosto naletimo na omembo sejanja, Božjega kraljestva, pa tudi nasploh Jezus veliko govori v prilikah, torej s podajanjem konkretnih podob, preko katerih lahko ljudje na preprost način dojamemo to, kar nam Bog želi povedati.
Če boste pozorno prebrali evangelijski odlomek, boste opazili, da Jezus omenja dve vrsti semen. Najprej gre za seme, iz katerega poganja žito. Seme je samo po sebi mrtvo. Ko pa ga vržemo v zemljo, pa se začne nekaj z njim dogajati. Iz semena začne poganjati bilka. Gre torej za sodelovanje več prvin: človek s svojo naravo pripomore, da seme pade v dobro zemljo, kjer bo imelo pogoje, da vzklije. Že dobra zemlja je Božji dar. A delovanje semena v tej zemlji je za človeka skrivnost. Tu nastopi Bog. On je tisti, ki daje rast. Sv. Pavel je na to posebej opozoril, ko je svoje naslovljence v Prvem pismu Korinčanom opozoril na nezrelo mišljenje glede tega, kdo je za kaj zaslužen, in na delitve na “stranke”. “Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: »Jaz sem Pavlov,« drugi pa: »Jaz sem Apolov«? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba.” (1Kor 3, 4-9) Bog je torej tisti, ki daje rast. Ne samo žitu kot takemu, ampak predvsem Božjemu kraljestvu. Žetev bo prišla ob koncu časov. Gre torej za sodelovanje med človekovo naravo in Božjo milostjo. Slednja človekovo naravo predpostavlja. Zato se moramo vprašati, katera so tista semena Božjega kraljestva in ali jih res sejemo.
Druga podoba, povezana s semenom, pa je podoba gorčičnega semena. Zagotovo eno najmanjših semen, a ravno tako vzklije, a nazadnje iz tega semena zraste mogočno drevo. Nepredstavljivo je, da iz tako majhnega zrnca nastane tako veliko drevo. Zato je ta prilika dejansko nadaljevanje prejšnje – Bog po svoji milosti lahko iz še tako majhnega človekovega napora naredi nekaj velikega. Lahko se čutimo povsem nepomembne in nekoristne, a če se damo Bogu na razpolago, imajo lahko naši napori veliko vlogo. Pomislimo samo, kako nepomembnega se je moral počutiti sv. Frančišek Asiški v svojih iskanjih in nato v prvih “hipijevskih” dneh, ko je že imel svoje prvo bratstvo. Danes po vsem svetu živijo bratje, ki sledijo njegovi karizmi. To drevo, ki je nastalo iz malega semena, je raslo zelo počasi. In ne bi moglo rasti, če ne bi Frančišek, sin trgovca Bernardoneja, sprejel tega, da se mora spreminjati oz. da ga more Bog preoblikovati. Tu si bomo spet “izposodili” sv. Pavla: “In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.” (Rim 12,2)
P. S.: Avtor teh vrstic je v teh dneh začel prebirati knjigo “Božja prenova” (izšla pri Družini letos). Ta knjiga nam izprašuje vest, koliko smo res Gospodovi učenci in kako resno jemljemo Jezusa. Če smo res Gospodovi učenci, potem Mu moramo prisluhniti, kaj želi od nas. Kaj je naše seme, kam ga moramo sejati? Morda sploh ne sejemo, morda seme mečemo na cesto, na beton namesto v zemljo? Nam je vseeno za zveličanje ljudi, ki iščejo (samo)odrešenje pri drugih duhovnih virih, ker menijo, da je krščanstvo odpovedalo?
G. B.
