Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,41-52) Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Božja beseda nedelje v božični osmini, torej nedelje Svete družine, nas tokrat že usmerja v nekoliko kasnejše obdobje Jezusovega otroštva, v skoraj že odraslo dobo, ko je Jezus dopolnil dvanajst let. In je smel prvič romati s starši iz Nazareta v Jeruzalem. Verjetno se je zgodilo povsem spontano, da je vstopil v tempelj kot Gospodar te svete ustanove, kjer je bil po judovski šegi sam darovan 40 dni po svojem rojstvu. In našel domačnost najverjetneje v skupini, ki jo je poučeval Gamalielov ded Hilel. In vsi v tej skupini so zaslutili njegovo modrost, ki je tako zelo spominjala na mesijanske obljube Izraelu. Medtem sta ga končno našla Jožef in Marija. In seveda nihče, razen Jezusa, ni mogel razumeti pogovora, ki se je razvil ob tem, da ga je iskal njegov oče (z malo začetnico), torej Jožef, ki je veljal za Jezusovega zakonitega očeta, medtem ko je Jezus govoril o Očetu (z veliko začetnico). Tako se znova zgodi Jezusov povratek v vsakdanjost Nazareta. In tudi tu je Marija, tako kot že ob rojstvu v Betlehemu, vse, kar se je zgodilo in kar je bilo izrečeno, premišljevala v svojem srcu.
Kaj nam ta odlomek sporoča? Ne samo to, da je Jezus staršem izkazoval vso dolžno pokorščino, čeprav se morda vsaj na prvi pogled to ni ujemalo s tem, kako je že takrat v svojem srcu doživljal odnos z Očetom. Pač pa tudi to, da otroci niso last staršev in da bodo nekoč morali stopiti na samostojno pot. Mnogim žal to ni dovoljeno in dopuščeno ter so zato še vedno na nek način zvezani ali privezani na jarem primarne družine. To je dandanašnja strašna rak rana mnogih družin, zaradi česar ne morejo zacveteti zdrave zakonske zveze. Zato kličimo Jezusa v svoje družine, prosimo ga, naj osvobodi naše družine in rodbine vseh grešnih vezi.
C. R.
