Bila je sončna nedelja, 30. junija 1991. Komaj nekaj dni po osamosvojitvi je bila naša domovina v primežu oboroženih spopadov. A tisti dan je bil še posebej strašen: po vsej Sloveniji so se oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. Bilo je natanko ob devetih dopoldne.
Dan prej so v ljubljanski stolnici v vojnih razmerah posvetili nove duhovnike. Nadškof dr. Alojzij Šuštar je na kosilu po posvečenju dobil nujen klic za sestanek s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem, s katerim se je poznal že iz časa šolanja v Zavodu sv. Stanislava. Bučar mu je prišel povedat, da se pripravlja hud bombni napad na Slovenijo, zlasti na Ljubljano. Očitno je to informacijo sporočil vir iz beograjskega generalštaba.
Gre za Slovenijo!
Ultimat, ki je napovedoval takšen ukrep, je uradno prišel isti dan na večer, podpisal se je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević. Še eden od generalov, tj. Marko Negovanović, ki je bil načelnik varnostne službe JLA, pa je na beograjski televiziji dramatično napovedal drastične ukrepe proti Sloveniji. Pozno zvečer pa se je s posebnim protokolom sestala slovenska skupščina, ki je zasedala vso noč. Zavrnila je ultimat armadnega vrha in razpravljala o stališčih evropske trojke, s katero sta se noč prej sestala predsednik predsedstva Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Trojica evropskih zunanjih ministrov iz Italije, Belgije ter Nizozemske je namreč postavila pogoje: prekinitev ognja, umik vojske v vojašnice (TO vojašnic seveda ni imela!) in trimesečna zamrznitev osamosvojitvenih ukrepov (kar so hoteli razlagati kot vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991). Za Slovenijo so bili ti pogoji zaradi interpretacije trimesečnega suspenza samostojnosti zelo težki. Tista sobota – bil je praznik sv. Petra in Pavla – je bila tudi sicer zelo težka, saj ni bilo znano, kako so se iztekla pogajanja na Banskih dvorih v Zagrebu. Nekateri mediji so poročali, da je slovenska stran popustila in zapravila osamosvojitev.
Nočna seja skupščine je bila dramatična. Iz varnostnih razlogov so se morali poslanci vmes umakniti v kletne prostore, ker so Slovenijo preletavala vojaška letala (zračni prostor je bil za civilno letalstvo sicer zaprt), verjetno pa niso bila prava bojna letala. V neposredni bližini parlamentarne zgradbe pa je neznanec, za katerega so najprej domnevali, da je pripadnik diverzantske skupine JLA, streljal, kasneje pa ubil slovenskega policista. Slovenski varnostni organi so ga zasledovali, v spopadu je bil ubit pri Smeltu. Izkazalo pa se je, da je bil Slovenec, vendar še do danes ni znano, ali je bil morda povezan s strukturami agresorske armade ali je šlo za kakšen drug razlog.
Obveščali so celo Evropo
Nadškof Šuštar je že v soboto takoj po prejeti informaciji od Bučarja reagiral tako, da so iz škofijskega dvorca začeli komunicirati z vsemi poznanimi vplivnimi osebnostni v Evropi in po svetu. “Takoj smo šli iz semenišča na škofijo, potem pa so brneli faksi in telefoni. Nadškof je klical vse od Svetega sedeža, Janeza Pavla II., v Nemčijo, Avstrijo, Švico, kardinala Martina, kot predsednika Sveta škofovskih konferenc, kardinala Huma v Londonu. Klical je ogromno osebnosti, s katerimi je bil prijatelj. Več sto faksov je šlo na vse konce. V času vojne za Slovenijo se je papež Janez Pavel II. vsaj šestkrat osebno oglasil in podprl Slovenijo,” se dogajanja spominja Šuštarjev nekdanji tajnik dr. Anton Jamnik. Podobno so tudi literati iz Nove revije ter Društva slovenskih pisateljev ves čas pošiljali telefakse na vse mogoče naslove in obveščali svetovno javnost, kaj se dogaja v Sloveniji.
Slovenija se kljub ostremu ultimatu vojaškega vrha ni predala. Jasno je bilo, da ne bo pristala na pogoje armadnih generalov. Priprave na letalski pohod so trajale vso noč na vojaških letališčih v Zagrebu, Splitu, Zadru, Pulju, Bihaću in Cerkljah ob Krki (to letališče so enote TO sicer obkolile in ga vsaj delno onemogočile). V nedeljo pred deveto uro so se bojna letala dvignila in poletela proti Sloveniji. Po vsej državi so se oglasile sirene, radio pa je pozival k umiku v zaklonišča. Mediji so poročali, da so Slovenci to storili disciplinirano in brez večje panike.
“Smo v Božjih rokah!”
V tistem času je nadškof Šuštar maševal v ljubljanski stolnici. Njegov tedanji tajnik dr. Anton Jamnik se v intervjuju za Družino spominja: “Med mašo pride kanonik Vinko Vegelj k meni in pravi: ‘Tone, nadškof naj mašo zaključi, bombardirali bodo Ljubljano. Napoved je.’ Pozneje smo izvedeli, da so bila letala res že v zraku. Nadškofu sem povedal, da bodo bombardirali Ljubljano in naj prekine mašo. Nadškof pa mi mirno, dostojanstveno, duhovno močno odvrne: ‘Tone, v Božjih rokah smo. Povej še Vinku Veglju.’ In je nadaljeval mašo.
Po maši pa je novinarjem, zbranim pred stolnico, dejal: ‘Glejte, mi smo naredili to, kar je potrebno. Nismo odvisni sami od sebe. Bog je stvarnik zgodovine. On nas vodi. Zaupajmo, zaupajmo, molimo.'”
Kaj se je tisti čas dogajalo? Ob dvajseti obletnici tega dogodka je general Andrija Rašeta, ki je bil v tistem času namestnik komandanta petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu ter glavni operativec intervencije JLA v Sloveniji (dotedanji komandant Konrad Kolšek je bil odstavljen, nasledil ga je Života Avramović – “Ledeni”), je za Pop TV pojasnil, da se je Slovenija le za las izognila množičnemu napadu. “50 polno oboroženih letal je bilo nad Slovenijo tik pred tem, da spustijo smrtonosni tovor,” je dejal. ”Zvezni sekretar za obrambo je 30. junija ukazal, da se dvigne letalstvo in izvede močan napad na Slovenijo.” Glavni cilj napada je bila Ljubljana. Očitno je bil namen najprej narediti čim več škode, zlasti na zgradbah vlade, RTV, PTT (sedaj sta to Pošta in Telekom), nato pa v splošnem preplahu poslati diverzante, ki bi ujeli in aretirali osem najvplivnejših slovenskih politikov in strategov, med drugim obrambnega ministra Janeza Janšo, notranjega ministra Igorja Bavčarja, predsednika predsedstva Milana Kučana, predsednika parlamenta Franceta Bučarja in še nekatere. Za ta namen so dali pripeljati enote od drugod, v žargonu se jim je reklo “specialci iz Niša”. Kot je za Pop TV dejal Rašeta, so vsakega od teh, ki naj bi jih aretirali, ves čas snemali in neprekinjeno sledili. Vodstvo Slovenije je sicer imelo v tistem času že svojo vojno lokacijo v kletnih prostorih Cankarjevega doma, kar velja zlasti za t. i. koordinacijsko skupino, ki je usmerjala dejavnosti obrambe. Še prvi dan vojne je omenjeni štab imel prostore v vladni zgradbi na mirnodobni lokaciji, kar bi se lahko slabo končalo, saj ni bila varovana pred napadi iz zraka.
Glede na časovnico (TUKAJ) je armada torej zelo verjetno predvidevala, da bi po prvem valu letalskega napada v akcijo poslala helikopterje z bojno opremo ter diverzanti, ki bi se spustili na zemljo in vdrli v prostore, kjer naj bi se nahajali ključni možje osamosvojitve.
Je posredoval generalni sekretar zveze Nato?
In kaj se je zgodilo potem, ko so bila letala že v zraku? Rašeta je priznal, da so letala, ki bi morala napasti, morala obrniti nazaj proti matičnim letališčem, saj je bil ukaz o napadu preklican. Obstajajo številne različice dogodkov, zakaj se je to zgodilo, zagotovo pa je bilo to zelo neobičajno. Polkovnik Jovan Miškov, tiskovni predstavnik ljubljanskega korpusa, je celo trdil, da je bilo vse skupaj lažni alarm, to trditev pa je povzela celo CNN. Vendar je tedanji minister za informiranje Jelko Kacin povedal: “Vsa letala, ki so poletela, so imela borbeni tovor.” Po nekaterih informacijah so vojaška letala bombe odvrgla v Jadransko morje.
Zakaj je torej prišlo do nepojasnjenega preklica ukaza? V času alarma – trajal je od devete ure pa nekje do 10:20 – je slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu dr. Janez Drnovšek ves čas preko telefona skušal govoriti z zveznim premierjem Antejem Markovićem ter generalom Kadijevićem. Vendar pa to verjetno ni bil odločujoč faktor. V času od sobotnega popoldanskega opomina evropskim političnim osebnostim, ko so se dogajali pritiski, naj armada akcije ustavi, je jugoslovanski državni in vojaški vrh poklical Manfred Wörner, ki je pred slovensko osamosvojitvijo skušal ostati nevtralen in dajal zagotovila, da se zveza Nato ne bo vmešala v spopad. Tokrat je bilo drugače: neuradno naj bi požugal, da bodo Natova letala ukrepala, če bo prišlo do množičnega letalskega napada na Slovenijo. V Beograd naj bi sicer tisti čas klicali menda celo že skoraj odstavljeni komandant petega armadnega območja general Konrad Kolšek, po nekaterih podatkih celo Stane Dolanc. Upokojeni general JLA Ivo Tominc pa naj bi v tistem času Delovo novinarko potolažil, češ ne bojte se, nobenega napada ne bo.
“Smo v Božjih rokah!”
Kljub temu pa je bila tisti dan zelo napet predvsem za Dolenjsko, kjer je v vojaškem skladišču goriva v Mokronogu vodnik Dragomir Grujović grozil, da bo vse razstrelil, kar bi pomenilo veliko katastrofo. Tudi ta zgodba se je nato vendarle dobro končala. Prav tako je vojno letalstvo JLA – v petem armadnem območju mu je poveljeval polkovnik Ljubomir Bajić – načrtoval popolno uničenje dela Murske Sobote. Tudi ta načrt ni bil realiziran.
Ta nenavaden preobrat je zagotovo tudi osnova za večkratni premislek o tem, kar je dejal nadškof Šuštar: “Naredili smo, kar smo mogli, smo v Božjih rokah.” Zagotovo je bilo v tistem času ogromno molitve in posta, pa tudi že pred tem. Na Kureščku so leta 1991 ves mesec maj organizirali mašne daritve za mir in spravo. In morda je tudi to odgovor na vprašanje, zakaj smo bili v kruti vojni obvarovani najhujšega. Tudi teden dni kasneje, ko so že potekala pogajanja na Brionih, je kazalo, da bo prišlo do ponovnega napada. Slovenska stran je morala tik pred polnočjo, ko se je iztekal rok, pristati na izpustitev vojnih ujetnikov JLA, iz Brionov pa je ves čas v Beograd klical Kadijevićev namestnik admiral Stane Brovet, ki je komaj miril razburjenega “vrhovnega generala”.
Seveda velja ob tem premisliti, kaj je v mednarodnih krogih najbolj odločalo o tem, da so se simpatije nagnile na stran Slovenije. Kot je znano, je politika Evropske skupnosti (razen Nemčije) ter ZDA dala armadi tiho dovoljenje, da na hitro opravi s Slovenijo in konča epizodo z osamosvojitvijo, medtem ko bi Jugoslavija, ki jo je v mednarodnih krogih zastopal reformistični premier Ante Marković, dobila nov paket finančne pomoči (čeprav je prav Bučar leta 1988 v Strasbourgu opozarjal na zgrešenost financiranja režima, ki je kršil človekove pravice). Očitno so računal, da do odpora Slovenije ne bo prišlo, tako kot ni prišlo do odpora vojske Češkoslovaške leta 1968 ob vdoru sovjetskih čet. Vendar so se stvari razpletle drugače – zaradi odpora Slovenije in posledično vse hujše agresivnosti ene zadnjih boljševiških armad v Evropi so tudi na Zahodu spoznali, da je vrag vzel šalo. Če je še nekaj dni pred slovensko osamosvojitvijo ameriški državni sekretar James Baker na obisku v Beogradu – očitno tudi v navezi s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju (sedaj OVSE) – slovenskim “seperatistom” žugal, da bodo ostali sami, je zveza Nato spremenila dosedanjo usmeritev, da se v jugoslovansko krizo ne bo vmešavala. Tik pred dnevom D so sosednje države (Avstrija, Italija) izvedle premik čet in okrepile zaščito, te premike pa je JLA uporabila kot izgovor za mlade vojake, češ da branijo Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom. V Slovenijo je takrat iz Beograda incognito pripotoval ameriški vojaški ataše, zveza Nato pa je očitno tajno poslala varnostne sile, ki so zavarovale Nuklearno elektrarno Krško. Po nekaterih podatkih za te specialce ni vedela niti slovenska stran. Vse to pa pomeni, da je bil Zahod pripravljen intervenirati, če bi prišlo do hujših dogodkov, saj so letala JLA večkrat kršila avstrijski zračni prostor, spopadi pa so se velikokrat dogajali tik ob meji (Holmec, Šentilj, Gornja Radgona, Gederovci…).
In kaj reči ob vsem tem? Morda to, da nobena molitev ni zaman. Bog tudi danes ni pozabil na Slovenijo.
G. B.