Iz svetega evangelija po Janezu (14,15-21): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«
Bolj ko se časovno odmikamo od velikonočnega dogodka, bolj se približujemo prazniku Svetega Duha – binkošti. Vendar je največja skušnjava v tem, da bi bil to samo spomin na nek dogodek iz preteklosti. Če smo iskreni: velika večina kristjanov tej skušnjavi podlega ves čas. Težava je v tem, da smo o Svetem Duhu slabo poučeni, prav tako nam tudi manjka konkretnih pričevanj o tem, kaj Sveti Duh dela, če mu odpremo vrata svojega življenja. Že pri krstu smo prvič prejeli Svetega Duha, pri zakramentu birme pa smo potrjeni v veri in prejemamo darove Svetega Duha. Eno so darovi, drugo pa sadovi, čeprav je oboje tesno povezano. Po sadovih lahko razpoznamo, koliko smo odprti delovanju Svetega Duha. Naša stalna praksa pri podeljevanju zakramenta birme pa je, da prejmemo ta dar, vendar ga na nek način “založimo”. To je nekaj podobnega, kot če bi prejeli lepo zavito darilo, ki bi ga odložili v ropotarnico in ga ne bi niti odvili! In na žalost se v naših sedanjih skupnostih dogaja prav to. Morda je temu krivo mišljenje, da je krščanstvo zgolj neka folklora, nekaj “za zraven”, češ Bog se tako ali tako ne meni za naše življenje. Resnica pa je ravno obratna.
Kako biti odprt Svetemu Duhu? Najprej tako, da Jezusa ljubimo. Znak, da ga ljubimo, je to, da izpolnjujemo Njegove zapovedi. Kot je znano, Jezus ni prišel razveljavit deset zapovedi, ki jih povzemata dve osnovni zapovedi: ljubezen do Boga in do bližnjega. Dal pa je “novo zapoved”: da se ljubimo med seboj, tako kot nas On ljubi. Spomnimo: za vsakega od nas je dal svoje življenje. In tudi če bi bil ti, ki to bereš, edini človek na svetu, bi umrl zate na križu. Če to sprejmemo, smo odprti za delovanje Svetega Duha. Jezus je svojim učencem prihod Svetega Duha obljubil na veliki četrtek, po zadnji večerji, v svojem poslovilnem govoru, ko jim je izročil nekakšen poslednji testament, oporoko. Prav preko Svetega Duha Jezus ostaja navzoč v nas. Za apostole je bil ta govor zelo pomemben, saj jim je Jezus dal vedeti, da se čas njegove “navadne”, torej zemeljske/telesne navzočnosti izteka. Kot je znano, se je po vstajenju od mrtvih prikazoval, spet v telesu, a tokrat s poveličanim telesom, dokler ni šel v nebesa. Deset dni po vnebovhodu, ko ni bil več telesno navzoč med učenci, pa je poslal Svetega Duha in tako spet postal navzoč, saj je obljubil, da bo ostal z nami do konca sveta in da nas ne bo zapustil. Pod podobo kruha in vina je resnično navzoč tudi v sveti evharistiji, saj duhovnik v moči Svetega Duha posvečuje kruh in vino, da postajata telo in kri Jezusa.
Zakaj Jezus pravi, da svet ne more prejeti Svetega Duha? Pravzaprav se moramo vprašati, kaj pomeni “svet”. Sveti Duh zmore preobražati vse ustvarjeno. Toda okoli nas je okolje, ki Boga ne pozna, se mu upira, raje zaupa posvetnosti, “vladarju tega sveta”. Jezus torej naredi razloček med učenci, ki so mu zvesti, ter okoljem, ki bo Boga spoznalo šele po oznanjevanju s strani učencev. In še takrat se bo velik del ljudi upiral oznanilu. Na čigavi strani smo? Želimo biti resnični Jezusovi učenci ali želimo živeti v svetu brez Boga?
C. R.
