Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5, 38-48): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«
Prejšnič smo v evangelijskem odlomku slišali/brali, da Jezus ni prišel odpravit postave, ampak jo dopolnit. Čeprav se na prvi pogled zdi, da razveljavlja Božje zapovedi, ki jih je pred davnimi stoletji izraelskemu ljudstvu izročil Mojzes. Jezus uporablja antiteze, govori celo “jaz pa vam pravim”. Nastopa z avtoriteto, ki je višja od Mojzesa.
A vendarle gre tu predvsem za nadgradnjo izročila starih. V Mojzesovih časih je Bog želel preprečiti, da bi kdo komu za slabo povrnil z dvojnim ali trojnim. Marsikdo se bo spomnil, kako so v času druge svetovne okupatorji streljali talce – za enega ubitega okupatorjevega vojaka je bilo ustreljenih najmanj deset Slovencev. To je bilo mogoče v okoliščinah, ko je bil človek zaradi svoje pripadnosti “napačni” rasi povsem razosebljen in ga ni bilo škoda žrtvovati kot povračilen ukrep. Bog je to v Mojzesovih časih želel omejiti. Za en prejet udarec je bilo dovoljeno vrniti le enega. In nič več. Jezus pa tu nastopi z novim etosom, ki ni več nek pozunanjen kodeks zapovedi, in predstavlja nič manj kot grob poseg v miselnost tedanjega časa in prostora. Ljubiti svoje sovražnike je bilo za povprečnega Izraelca šokantno sporočilo. Kako naj ljubi okoliška ljudstva, ki so jih napadala, kako naj ljubi poganske “pse”, ki ne sodijo v izvoljen narod, kako naj ljubi rimske okupatorje, sovražne Samarijane, pa Ezavove potomce, iz katerih je izviral tudi zloglasni Herod? Vrh tega se je celo med samimi Izraelci uveljavilo razlikovanje: pripadniki višjega sloja in verske elite so lahko po postavi izražali naklonjenost drug do drugega (no ja, farizeji in saduceji se niso ravno marali med seboj), gojili pa so prezir do “drhali”, nepoučenih množic (am-ha-arec, tj. “ljudje zemlje”). Sedaj pa naj bi celo neposredne sovražnike ljubili? Toda če se prestavimo v sedanji čas, dilema ostaja ista: kako naj Ukrajinec, ki je v zadnji vojni izgubil družino, ljubi Putinovega vojaka? Težko. Tu človeška narava ne zadostuje, potrebna je Božja milost, a tudi odločitev zanjo. Zajema najprej odpoved maščevanju, nato pa tisto globje odpuščanje, ko je potrebno – tudi proti svoji naravi, proti svojim občutkom, vsem travmam in notranjim ranam navkljub – izreči tisto “V Jezusovem imenu in Njegovo močjo ODPUŠČAM temu človeku, ki me je prizadel.” Velikokrat je to potrebno ponavljati, blagoslavljati svojega agresorja, moliti zanj. S takšnim dejanjem sovražniku nastavljamo “levo lice”. Zato v Jezusovih besedah ni nobenega prostora za mazohizem. Celo služabnika velikega duhovnika, ki ga je udaril, je blago opomnil, češ če je govoril napak, naj dokaže, če pa ni, zakaj ga tepe? (prim. Jn 18, 23)
Prav odpuščanje in preseganje naravnih danosti – in zamere so ene od teh – odpira pot do ozdravljenja. Pater James Manjackal v eni od svojih knjig celo pričuje, koliko truda je vlagal v to, da bi povabil nekatere ljudi, ki so bili prizadeti zaradi vojn, k odpuščanju. Gojili so zamero do držav in narodov, ki so jih napadli, jim pobili svojce. Pater Manjackal je nato pokleknil pred njimi in v imenu teh držav in narodov prosil odpuščanja. In ti ljudje so v tistem trenutku lahko odpustili.
Patrova izpoved je vplivala tudi na dogodek, ki se je zgodil na njegovem seminarju na Kureščku pred leti. Seminarja se je udeležil tudi neki novinar, ki se je tam srečal z znanci, ob tem pa je srečal gospo, ki je bila zelo prizadeta zaradi pisanja v njegovem mediju. Izkazalo se je namreč, da je bila kolateralna žrtev poročanja o nekem arogantnem politiku tudi njena hči, ki je bila omenjena z imenom in priimkom. Novinar ni vedel, kaj naj stori. Zanj je bila to resnično nerodna situacija. Potem pa se je spomnil prav na dogodek, opisan zgoraj. Omenjeno gospo je v imenu medija in svojega sodelavca prosil odpuščanja. Naslednji dan je bil preko znanke obveščen, da je omenjena žena lahko odpustila in začutila veliko notranje ozdravljenje ter osvoboditev. Prej so jo mučili tesnoba, žalost in strah.
Jezus zahteva torej nekaj več, kakor počenjajo vsi drugi ljudje že po svoji naravi. Njegova govorica se zdi radikalna, a dejansko dokazuje, da smo ljudje nagnjeni k temu, da želimo imeti popoln nadzor nad svojim življenjem. In ko gojim takšen nadzor, Bogu in njegovemu delovanju zapiramo vrata. Ne želimo, da deluje v nas, da ureja naše življenje. Iskati moramo to, kar je božje, ne zgolj to, kar je človeško, kar je Jezus namignil tudi Simonu Petru, ko se je ta pohujšal nad Jezusovo napovedjo svojega trpljenja in smrti (prim. Mt 16, 23). Če torej presegamo naravne danosti in sodelujemo z milostjo, se s tem približujemo božji svetosti in popolnosti. Normalno je, da ne moremo biti popolni kakor naš Stvarnik, a vsi smo poklicani k svetosti. In ta pot k svetosti je dejansko posledica naše odrešenosti, dejstva, da je Jezus za nas plačal kazen – in ne posledica. Kdor bi zavrnil rast v svetosti, bi s tem pravzaprav zavrnil dar odrešenja.
Marsikdo bo morda ob tem odlomku tudi ponergal, češ da se kristjani prav zaradi teh zapovedi preveč udinjamo svojim sovražnikom. A glavni problem je bolj v tem, da se morda res pustimo tepsti, navznoter pa godrnjamo in gojimo sovražnost, ki pa nas notranje razkraja. In s tem ne rešujemo ničesar, le sebe delamo za sužnja. Jezus nam želi podariti notranjo svobodo. Ko tistega, ki nas sovraži, blagoslavljamo, smo notranje svobodni, ker se dvignemo nad logiko povračila, in nismo več sužnji duha “kravjih kupčij”. Sprejmimo ta dar svobode!
C. R.
