Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,25-33): Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Če bi v Svetem pismu iskali dokaze za radikalnost evangelija, bi težko našli bolj prepričljiv odlomek od zgornjega. Marsikdo bi se ob njem pohujšal, češ kakšen Bog je to, ko ruši osnovno celico družbe in vnaša razdor znotraj družine? Da, na prvi pogled bi marsikdo na to pomislil, ko bi prebral ta stavek o “zavračanju” družinskih članov, od staršev pa vse do lastnih otrok. In celo lastnega življenja. In v resnici je Jezus večkrat govoril o tem, da evangelij velikokrat prinaša ločitev v same družine. Kajti ta svet niso nebesa in smo v stanju neodrešenosti. Človekova narava sama po sebi pa ne more prinesti zveličanja, je pa osnova za to, da zveličanje sprejmemo – kot nezaslužni dar. Tako kot je vse, kar imamo, dejansko milost, je dar. A kot rečeno: na tem svetu imamo križe in težave, nositi svoj križ in iti za Jezusom – oboje skupaj, ne ali eno ali drugo – prinaša končno zveličanje.
Zakaj taka radikalna zahteva po odpovedi vsega, kar imamo? Če si namreč vse, kar nam je dano, prilastimo kot lastno zaslugo in ostajamo v srcu nehvaležni, lahko samo izgubljamo. Tako kot star rimski pregovor pravi, da skopuh vedno živi v revščini (in resnici na ljubo so se Rimljani v svojih komedijah največkrat norčevali prav iz skopuhov). Če pa se zavedamo, da je vse, kar imamo, dano od Boga in da smo to prejeli, postane jasno: nič ni moje, vse je dano od Boga, in zato vedno lahko samo pridobivam in ne izgubljam. Tudi o tem je Jezus večkrat govoril – saj se spomnimo: kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil…
In navsezadnje je tisti prvi del tega odlomka najbolj radikalno uresničil sv. Frančišek Asiški, ki je lastnemu očetu vrnil vsa oblačila in obstal nag sredi Assisija, dokler ga tamkajšnji škof ni ogrnil s svojim plaščem. Frančišek ni zasovražil svojega očeta, hotel pa je biti svoboden. Svoboden do dobrin tega sveta. S tem dejanjem je tvegal vse: sovraštvo domačih, posmeh meščanov, odvisnost od beračenja,… A hkrati pridobil notranjo svobodo. Ničesar več ga ni vezalo, razen zvestoba Kristusu in evangeliju. Uboštvo ni v tem, da bi Frančišek živel v pomanjkanju, pač pa v svoji nevezanosti. Tudi njegova vrnitev obleke ni pomenila, da bi lastnega očeta zavrgel. Pač pa mu je pokazal, da je Bog na prvem mestu tudi v odnosu do lastne družine.
Postavlja se vprašanje, zakaj je Jezus tu postavil vmes dva primera, ki na prvi pogled nimata kaj dosti opraviti z odpovedjo? Normalno je, da bo vsak preudaren človek ravnal tako, da bo preračunal, ali lahko zgradi hišo (ali pa se pogodi z vojsko nasprotnika, če je močnejša). Tako je pač po naravni logiki. Milost pa je več kot narava. Ko se namreč zavedamo, da je Bog vse in ko ga postavimo na prvo mesto ter smo pozorni na to, kaj nam govori Sveti Duh, potem znamo ravnati razumno, včasih na prvi pogled celo nerazumno. Ko dandanes nekdo vzame kredit za nakup hiše in se zadolži za 30 let, to pomeni hudo tveganje. V prihodnost ne more videti – lahko se zgodi, da bo čez dve leti brezposeln in bo ostal brez doma. Bog pa vidi vse. Prav zato je pomembno, da vse to, kar imamo, izročimo Bogu in se zavedajmo, da smo le oskrbniki, ki storimo to, kar smo dolžni storiti. Če tako ravnamo, bomo po Svetem Duhu tudi vedeli, kaj storiti in se bomo lahko pravilno odločali po Njegovih navdihih. Če pa Božjega navdiha ne upoštevamo in se zanašamo izključno na lastne moči, lahko nastane le še kakšen nedokončani babilonski stolp.
Da, res je radikalno se v srcu odpovedati vsemu, kar imamo. Celo lastnemu življenju. Vendar nas to osvobaja vsakršnega suženjstva. In vemo, da lahko le pridobimo in ničesar ne izgubimo.
C. R.
