Samo dvema papežema doslej se je zgodilo, da sta zaradi svoje svetniške drže in prispevka k teologiji dobila naziv “Veliki”. To sta bila papeža Leon I. in Gregor I., slednji danes goduje.
Gregor I., imenovan tudi sv. Gregor Veliki, je vodil vesoljno Cerkev v času prehoda v srednji vek. Hkrati pa je bil prvi, ki je izšel iz vrst zahodnega meništva, saj je bil pred tem benediktinski opat. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo, hkrati pa je poskrbel, da so benediktinci postali resnični evangelizatorji Evrope.
Rodil se je v Rimu sredi šestega stoletja v plemiški družini patricijev. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču, po volji Gregorja je bila nato preurejena v benediktinski samostan. Kot vsi bogati Rimljani se je šolal doma, verjetno od učenih sorodnikov. Njegovi spisi dokazujejo, da je bila domača izobrazba zelo kvalitetna. Med leti 572–574 je bil rimski prefekt in vodja mestne uprave, o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Vendar se je dokaj hitro odpovedal posvetni slavi. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Ostalo premoženje je razdelil med reveže, nato pa se je vrnil v domačo hišo med menihe, a jim ni želel biti predstojnik. Šest let kasneje pa ga je papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga poslal na carigrajski dvor kot papeškega legata. Od tam se je po šestih letih vrnil domov.
Leta 1590 pa je papež Pelagij umrl, Gregor pa je bil izvoljen za njegovega naslednika, čeprav se je tega otepal. 3. septembra, torej na današnji dan, leta 590 so ga izvolili za papeža. Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih. V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve in organizirati misijonarsko delo na Britanskem otoku. Benediktinskim misijonarjem je naročil, naj ne rušijo poganskih svetišč, ampak jih spremenijo v krščanska. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki je našla pot tudi na slovenska tla, s strani irskih benediktincev.
V času življenja sv. Gregorja je bil Rim že brez cesarja, slednji je namreč bival v Carigradu oz. Konstantinoplu. Čeprav je Gregor tam preživel nekaj let, pa ni mogel doseči odkritega in zaupnega sodelovanja s cesarjem. Umrl je 12. marca 604. Do pokoncilske preureditve koledarja je bil njegov god 12. marca, po novem obhajamo njegov god 3. septembra, na spominski dan njegove posvetitve za rimskega škofa. Sv. Gregor Veliki velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov (koralno petje). Zaradi svojih spisov je bil razglašen tudi za cerkvenega učitelja in velja za enega od štirih velikih cerkvenih učiteljev na Zahodu.
C. R.
